Dan 27 : Želje za vsakogar

KajaR

»Tam daleč nekje nad soncem so moje največje želje. Morda se mi nikoli ne bodo uresničile, vendar lahko gledam navzgor in jih vidim v vsej njihovi lepoti in verjamem vanje …«

Od nekdaj sem jih imela ogromno … želj, sanj, načrtov. Spoznati svoje idole, ne glede na področje s katerim so se ukvarjali. Biti uspešna na področjih s katerimi sem se ukvarjala in za katera sem takrat mislila, da me zanimajo, čeprav se je kasneje izkazalo popolnoma nasprotno. Želje po darilih, za rojstni dan, Božička. S prvim šolskim dnem so se vsem pridružile želje po najboljših ocenah, dosežkih na tekmovanjih. Pa želje po potovanjih. In še in še in še. Bile so želje, dosegljive v skoraj vsaki bližnji trgovini. Ali ob pomoči le majhne vztrajnosti. Bolj ali manj materialne.

Letošnji december je bil zame še bolj poseben mesec, mesec ko se mi je uresničila ena velikih želj. Taka, ki sem jo sanjala trinajst let, dan za dnem. Nad katero sem velikokrat že obupala, a en del mene je vedel, da ne bom mirna, dokler se ne uresniči. Želja, ki se je uresničila še bolj popolno, kot v vseh sanjah skupaj in o kateri nikoli ne bi upala niti razmišljati na tak način. Želja, ki je postala dokaz, da če dovolj močno verjameš, upaš, sanjaš … vztrajaš … se včasih uresniči. Pot do uresničitve zna biti dolga, naporna, boleča. A prihod na cilj izbriše vse rane. Napolni tvoje srce in dušo z energijo, ki se je ne da opisati. In ko se ti enkrat uresniči takšna želja, veš da je bilo vredno. Zavedaš se, da bi znova pretekel isto pot, za neponovljive trenutke, ki bodo ostali del tebe za vedno. Spomini, ki bodo živeli na posebnem mestu sredi srca. Ja, to so tisti drobci, ki nam jih ne more nihče vzeti. So samo naši in živijo tako dolgo, dokler jih čutimo.

Letos sem se tako začela tudi zavedati, da spisek mojih želja postaja vse krajši. In stvari, ki so na njem, ne prodajajo v nobeni veleblagovnici, niti jih ne moreš naročiti preko spletnih strani.

Zapisala sem jih na drobne listke. Vse tiste, ki jih ni slišal še noben. Tiste, ki so pridno čakale, da jim dovolim na prostost. Zapisala sem vse tiste, pred katerimi sem morda bežala. Tiste, ki se zdijo prevelike, a bi močno pojačale bitje srca. Zapisala sem jih. In potem sem vse listke s trakci privezala na balon. Ker sem bila čez dan varuška, sem to isto nalogo zadala mojemu sončku, katerega sem pazila. »A si lahko zaželim avto?« »Lahko, zapiši vse, kar ti leži na duši. Mogoče pa pride ravno do čarobnega palčka, ki bo vse uresničil.« »Vaau!«

Oblekla sva si jakne, nadela božične kapice (čeprav je Božič minil), vzela najina balončka želja in se odpravila … na posebno mesto. Spustila sva balona in opazovala kako lahkotno sta poletela v nebo. Želje, ki so postale svobodne … mogoče je to začetek poti uresničevanja … čaranja nasmeha … Čas, da verjamem. V zapisane besedice. V moč čudežev. Pa saj je še zmeraj mesec december. Mesec priložnosti. Mesec sanj. Bližine.

»To noč se zazri v nebo. Morda je kakšnemu zvezdnemu utrinku dolgčas.«

Dan 26 : Telefon na stran

KajaR

Budilka danes … ne zvoni. Prva jutranja stvar ni preverjanje »novic« na facebook-u še preden bi prav odprla oči. Danes me je prebudila svetloba novoletnih lučk, ki so nekako postale že »del obvezne opreme« moje sobe. Priznam, spat sem se odpravila s strahom. Da bom prespala uro, ko moram vstat. Da bom zamudila. Tisoč izgovorov, zakaj pa res nujno potrebujem telefon bi lahko naštela v minuti. A danes mi je uspelo. Biti brez in pravočasno. Povsod. Tako bi morda lahko rekla, da mi je dopoldan resnično uspel biti brez telefona, imeti ga na funkciji »off«.

Seveda bi sedaj lahko napisala, kako uspešno sem nato preživela preostanek dneva, ne da bi preverila svoj mobilnik. Vendar … bi lagala. Sama sebi. In vsem vam, ki berete te vrstice. Priznam, današnja naloga je padla. Seveda imam ponovno sto razlogov, zakaj pa sem res morala preverit telefon. Se oglasit na klice. In kar je mogoče še slabše, a sem res morala preveriti še elektronsko pošto in facebook?

Večino dneva sem preživela v družbi ljudi. Otrok. Vrstnikov. In vseh starejših. Obrazi, ki so se izmenjevali med izdelovanjem lanternic. In ko ni bilo nikogar, mi je bil dolgčas. Seveda so se vsi kratkočasili na svoj način, s telefoni. A tokrat se nimam pravice pritoževati. Tudi sama sem postala del njih. Tako smo sedeli skupaj, v obilici časa, ko bi ga lahko veliko koristneje porabili, se morda bolje spoznali … smo tako gledali vsak v svoj telefon. Tiste trenutke, se mi to sploh ni zdelo nič čudnega. Šele ko sem se peljala domov in po radiju slišala besede »Ste danes izkoristili dan?« me je prešinilo kot strela z jasnega. Ja, dan sem izkoristila. Lepo nam je bilo. A veliko premalo, kot bi ga lahko.

Tako sedaj, ko pišem te besede čutim razočaranje nad samo seboj. Ne dolgo nazaj sem iz svoje lastne rojstno dnevne zabave odslovila prijateljico, ki sem jo sicer sama povabila, ker je ves čas imela tisoč in eno nujno sporočilo za poslati. Predčasno sem odšla iz kave s sošolkami, ker je komuniciranje izgledalo »preko facebook-a«, čeprav smo sedele pol metra narazen, morda še to ne. Jezim se vedno znova, ko dobim tik pred zadnjim trenutkom preko sms-jev »spremembe načrtov«. Ali ko se dogovorjena ura srečanja jemlje pri vsakem posamezniku drugače. Sama pa sem tako »padla« pri nalogi, za katero sem bila ves čas prepričana, da bo morda kakšen košček sestavljanke postavila nazaj na pravo mesto.

A telefoni resnično postajajo pametnejši od nas samih? So vse aplikacije, ki jih imamo na voljo, bolj zanesljive kakor naše obljube? A se bo res svet porušil, če bomo le en dan nedosegljivi? Ne vem. Vem pa, da bom to nalogo opravila. Na eden čisto običajen dan. Brez izgovorov. Brez dokazovanj. Mesec december je čas, ko si zadaš nove cilje. Nove načrte. Ko ponovno razpreš svoja krila … in poletiš še višje kakor prej.

Moja naloga bo uspela. Kaj pa vaša? A ste zmogli, preživeti dan brez zaslona? 

Dan 25 : Odpustki

KajaR

Božični dan je. Dan, ki se ga veselim vso leto. Poln pričakovanj. Iskric sreče v očeh vseh, ki me ta dan obkrožajo. Poln bitij src, polnih topline. Objemov. Stiskov dlani. Tistih iskrenih.

Veselje, ki se prične že zgodaj zjutraj ob otroškem kričanju »Kaaaaajaaaaaaaa, poglej Božiček je prišel in darila je prinesel«. Darila, ki jih je seveda potrebno takoj odpreti. Ko je tako okrog in okrog smrekice ležal razcefran papir, ki je še trenutke nazaj krasil vse škatlice z darili … sem v mislih odplavala drugam.

Kaj počnejo ljudje, ki sem jim še nedolgo nazaj pravila »prijatelji«, danes pa včasih le s težavo zmoremo izgovoriti preprost »zdravo« ko se bežno srečamo na ulici. Bolj kot sem obujala spomine, več vprašanj sem imela. Eno je bilo še posebej glasno … »A ne bi prenehala »kuhati mulo« in jih poklicala. Sprejela svoj del napak. Se opravičila. In morda … odpustila?« »Ne, to pa že ne. Saj nisem jaz tista »kriva« da je sedaj tako, kot je. Jaz pa že ne bom prva »popustila«, ker je on/a začel/a…«

Vse lahko storim, se naučim. A moči pogrešanja ne znam zbežati. Končuje se leto. Dobro ali slabo. Kakršno koli je že bilo, le še nekaj dni nas loči in zamenjali bomo koledarje. Odprli nove rokovnike in začeli pisati nove strani. Mogoče je danes priložnost za nas same. Da odpustimo. Fantu, ki nam je v osnovni šoli zlomil srce … Prijateljici, ki nam je za hrbtom zavidala novo torbico … Sestri, ki nam nenehno nastavlja sobo … Zdravniku, ki je včasih tečen … Profesorju, ki zmeraj najde ravno tista vprašanja, katerih se nismo učili … Danes je priložnost. Da rečemo oprosti. Vsem tistim, ki smo jim namenoma ali nenamenoma izbrisali nasmeh iz obraza. Tistim, ki smo jih prizadeli. Tistim, ki imajo še zmeraj poseben prostor na globinah našega srca.

Danes je priložnost … da odpustimo vsem. Morda si tega ne zaslužijo. Morda so nam marsikaj krivičnega storili. Morda je čas, da stopimo korak naprej. In storimo korak, za katerega drugi nima poguma. Da izrečemo besede »Odpuščam ti« … Mogoče bo bolelo, se zdelo da ne zmoremo. A to ne počnemo le zanje … To počnemo zase.

Včasih moramo odpustiti tudi sebi. Prenehati šteti razočaranja in opaziti tisto, kar počnemo dobro. Božični dan je idealna priložnost. Da si podarimo to darilo. Da zapremo oči, globoko zadihamo … Da se pogledamo v zrcalu in rečemo »To je to. Bolelo je. A sedaj grem naprej. Čas je za nove zmage. Za polet še višje.«

 "Zapravljanje življenja je v ljubezni, ki je nismo znali dati, v oblasti, ki je nismo znali uporabiti, v sebični previdnosti, ki nam je preprečila tvegati in nas je sicer obvarovala nevšečnosti, vendar smo zaradi nje ostali brez sreče." Neznan avtor

Dan 24 : Mala pozornost

KajaR

… ali bodi Božiček za en dan …

Nikoli nisem marala nakupovanj zadnji dan pred Božičem, a letošnje leto me je čas pošteno prehiteval. Tako sem se že zgodaj zjutraj podala na pot nakupovanja še zadnjih malenkosti. Med vsem hitenjem v gneči, ki se je večala iz sekunde v sekundo, sem v mislih naredila seznam, kaj moram skrbno izbrati za tiste, ki mojega kratkega, a zato toliko bolj iskrenega obiska danes ne pričakujejo.

Cimetove dišeče svečke zmeraj pričarajo nasmeh na obrazu sosede. Prijateljičina mama ima najraje božični čaj. In Nika obožuje kinder čokoladice. Kupljeno!

Če sem mislila, da je »gužva« v trgovinah neznosna, so mi ceste pokazale še večji kaos.             Po cesti, za katero do doma potrebujem med normalnimi dnevi kakih pet minut, je vožnja ta dan trajala slabo uro.

Zavijanje vseh darilc, pričakovanja odzivov vseh bodočih prejemnikov, poslušanje »Bele snežinke«, vonj po vaniliji, postavljanje smrekice, pripravljanje božične večerje, pa še in še je spremljalo ta dan.

A ko je bilo vse končano, sem vzela vse tri paketke, si nadela božično kapo in se podala na svoj »božični pohod«.

Začudenje sosede, ko sem pozvonila pri vratih je bilo zelo posrečeno. Širok nasmeh, topel objem. Skodelica čaja. In presenečenje ob odvijanju darilca. Iskrene želje ob praznikih … in že sva se poslovili.

Le nekaj metrov naprej je tako name čakala mala Nika, ki pridno čaka, kdaj se vrnem iz šole, da se lahko pride igrat. Pupa, ki mi riše nasmeh na obraz z vsemi »spoznanji« in ugotovitvami o fantih pri 6. letih. »Kiiiiiiiiiiiiiiiinderrrrrr sem dobila« je bil odziv, ko je papir končal na tisoč koščkih nekje sredi postelje. Tudi z njo sva preživele le kratek čas, saj me je čakal še en naslov. »Se vidiva srček« sem jo objela in hitela dalje.

Pozvonim pri vratih hiše moje prijateljice že od malih nog. »Dober dan, stric Božiček je zelo zaseden, pa me je prosil, če vam lahko jaz predam njegovo darilo« … in nasmeh se je narisal okrog in okrog obraza. Bil je res ogromen, tak iz srca. »Pa kako si ugotovila ravno ta najboljši okus?« … »Božiček pač ve vse …« … seveda sem tudi tukaj »morala« spiti dobljen čaj, poklepetati o vseh dogodkih zadnjih dni, ko se je zunaj začelo že temniti. »Jaz bi resnično še kar ostala tukaj, a me čaka še kuuup opravil. Želim vam prijeten večer in še lepše praznične dni« sem še uspela zaželeti in čakala me je pot … domov.

V objem vseh tistih, ki so me zadnje dni videli bolj malo ali skorajda nič. Ta večer sem namenila njim. Pogovorom ob božični večerji. Igranju kart, človek ne jezi se in ostalih iger. Smehu, petju, plesu. Ta večer je bil večer za ljubezen, toplino, bližino. In svoji družini sem podarila največje darilo … sebe, svoj čas. 

Naj bo jutrišnji dan poln topline, sreče in obdan z vsemi tistimi ljudmi, ki so vam dragi. Naj bodo praznični dnevi eni tistih najlepših! 

Dan 23 : Reši tri življenja

KajaR

Danes pa bom. Prvič darovala to čudežno rdečo tekočino. Te 3 dcl tekočine, ki v nekem trenutku lahko ohrani bitje nekega srca, ki ga ne poznaš, ki ga ne boš spoznal nikoli … pa bo morda prav zaradi tebe živel še mnogo let. Danes bo dan, ko bom postala krvodajalka.

Odlični načrti, ki so jih prekrižale besede kirurga, ki me je le vprašal »A ti to misliš resno?« in se mi le nasmehnil. »Ja, seveda, zakaj pa ne?« Ja, saj vem. Retorično vprašanje, ob dejstvu da sem »krvodajalka« že dobro leto in tri mesece. Le da ta moja »darovana kri« na žalost ne reši nobenega življenja, enega pa že pošteno jezi.

Obiski kirurgij in kirurgov so tako postali neka nova »stalnica«, ki ji kar ni in ni videti konca. Vsak nov pomeni »novo iglico« … od tistih najmanjših, do takih, ki nekaterim popolnoma omehčajo kolena. Priznam, jemanje krvi je bilo zame nočna mora. Tudi tisto iz prsta. V prostoru z napisom »laboratorij« je v trenutku izginil ves moj pogum. In če bi mi leto in pol nazaj rekel, pojdi darovat kri … vse drugo lahko, a tega ne morem. Bojim se.

Danes sem bila odločna. Sedla bom na stol. Pogumno in brez strahu. Pomagala bom pri reševanju življenja. Kaj, če bo nekoč prav moje telo tisto, ki bo odvisno od odločitev vseh tistih, ki gredo na krvodajalsko akcijo.

Po premisleku in velikemu odsvetovanju, sem se odločila, da je morda tokrat res veliko bolje za moje zdravstveno stanje, da kri darujem takrat, ko bodo obiski UKC-ja redkejši ali enaki nič. Tako sem poslala darovat kri vse svoje prijatelje. Ki nimajo razlogov, za zavrnitev moje ponudbe. Na moje presenečenje, se jih je kar pet odločilo upoštevati me. Tudi tisti, za katere vem, da bi morebitni pogled na iglo lahko bil »usoden« …

Sama sem ugotovila, da se moramo včasih soočiti s svojimi strahovi … da na koncu ugotovimo, da sploh niso tako strašni, kot so se zdeli. Ta nasvet, sem pridno delila z ostalimi. In bila izjemno ponosna, na čisto vse … ki brez premisleka, z nasmehi čez obraz … »častijo rdečko« drugim. Na enak način, kot tudi mene čaka dan, ko bom »dala za rundo« … prvič … a sedaj vem, da tisti »prvič« ne bo zadnji … 

Dan 22 : Free hugs // Podarim ti objem

KajaR

…Objem je ene velikosti, ki odgovarja vsem…

Delili smo jih … tople … iskrene … polne smeha … iskrive … prisrčne … OBJEME! Delili smo jih vsem – otrokom, ki smo jim zraven veeeelikegaa objema podarili še kak balon, ki je v žarečih očkah srečo še podvojil … Delili smo jih tistim »svojim« po oceni let … in delili smo jih čisto vsem ostalim. »Normalnim« in tistim »posebnim« … Stoje ali na vozičku. Smo »opremljeni« s plakati »PODARIM OBJEM« čarali nasmehe v Mariboru.

Tu in tam nas je kdo z govorico oči vprašal »Pa dobro, kaj pa se greste, a se vam je zmešalo?« … In mi smo mu iskreno zaželeli »lepe praznične dni« … In na drugi strani je bilo veliko takšnih, ki so nam stekli v objem, nekateri tudi za nami, z besedami »jaz bi tudiiiiiii objem« …

Bili so vseh vrst. Kratki. Dolgi. Pa tisti nekateri »še malo, jaz bi še malo objema, ne še odit« … Mogoče so bili zdravilo za koga. Morda je bil naš objem edin, ki ga je nekdo ta dan prejel. Od vseh objemov, ki sem jih ta dan prejela … je bil eden še posebej lep. Ko sem med množico ljudi objela gospo na vozičku, ki nas je ves čas le tiho gledala iz ozadja, a so ji ves čas oči kar žarele. Mi je dejala, da je to eno najlepših daril. Da ni pričakovala, da bomo objeli tudi njo. Da nas ima rada. Ne poznam je. Najverjetneje je ne bom nikoli več srečala. A ta objem je bil tisti vsebujoči čar decembrskega duha.

So objemi tista čudežna stvar, ki nam manjka v tem (pre)hitrem tempu življenja?  Poznamo tisto pravo vrednost tega? Morda pa imamo dve roki prav zato … da lahko objamemo drug drugega. Ker včasih je potreben le en objem, da nekatero srce začne ponovno utripat. 

Dan 21 : Božič za vsakogar

KajaR

Tudi brezdomci so samo ljudje … ki čutijo, prav tako, kot čutimo mi!

Dan, ki me je zadel. Bolj kot lahko zadane kateri koli meč. Naravnost v srce. Dan, ko sem še pred samim Božičem spoznala pomen le tega. In trenutki, ki so mi znova vrnili vero v magijo meseca decembra.

Danes je bil dan,  na katerega smo se vsi pripravljali že veliko časa. Kupi daril Zanje. Za vse tiste, ki so morda prvič na list papirja zapisali svoje skromne želje. Že ob samem prebiranju pisem, je bilo moč čutiti iskrenost besed in želj … iz srca …

Sama imam večni problem. Pri 19. letih ne znam odgovoriti na vprašanje »Kaj si želiš za Božička?« … Pa kaj si sploh želim, če pa imam že vse … Grozen je občutek, ko na tako preprosto vprašanje ne najdeš več odgovorov … In potem so tukaj Oni. LJUDJE, ki so na poteh življenja izgubili vse. Službo, družino, streho nad glavo … In mi »normalni« jim velikokrat s svojim prezirom in neupravičenimi sodbami jemljemo še tisto spoštovanje, kar jim je ostalo. Ljudje, ki so veseli, če jih morda samo pozdraviš. Ljudje … ki si želijo. Čokolado z lešniki. Par nogavic. Hrano za ribice. Ja, sami nimajo nič … pa imajo željo nahraniti ribe … Koliko krat pa mi, ki imamo »vsega preveč« pomislimo na druge … Na soseda? Na psa, ki se vsak dan sprehaja mimo naše hiše?

Nikoli v življenju ne bom pozabila te sreče … ko je brezdomce obiskal Božiček. Oči, ki so gorele od sreče, ko so držali v rokah svoje darilo, nekateri morda svoje prvo darilo … Topline, ki je zapolnila vse kotičke srca, ob gledanju sreče, ko je nekdo prejel svojo prvo ročno uro … Koliko sem jih jaz zamenjala le v zadnjih dveh letih ? ….

Nikoli ne bom pozabila trenutkov odvijanja daril … Veselja ob novem puloverju. Sreče ob prejeti čokoladi. Sreče po dodanem pismu, ki ga je vsebovalo darilo. Vseh besed »hvala«, ki so prišla naravnost iz srca.

V teh trenutkih, sem se nekje v sebi spraševala … »a je še kaj lepšega, a človek lahko dobi še lepše božično darilo, kot je biti del tega … biti del neskončne sreče …« … A se lahko še kje naučim več, kakor od njih? A najdem še kje večji plamen upanja … vere … in želje … po boljšem? Po drugačnem? Obsojamo jih, da so pijanci, da ne delajo … Pa ti pijanci skrbijo drug za drugega in za ostale z veliko večjim čutom, kot ga premore marsikateri »običajni človek« … Danes sem jim iz srca hvaležna. Hvaležna, da so vame znova vrnili vero v december. V božične želje. In v božične pravljice. Hvaležna sem jim, da mi pomagajo … se zavedati, da se velikost želj ne meri po številki na listku s ceno. Pač pa po premeru tiste gmote, ki ji pravimo srce. Hvala vam, da ste mi pokazali … da je včasih le ena čokoladica, podarjena iz srca … vredna veliko več, kot si sploh lahko mislim. Hvala vam, da ste … LJUDJE! In moja božična želja je … da vam vsem čimprej uspe priti na drugo stran. Imeti priložnost sesti k božični večerji … krasiti smrekico v svojem domu … da vam uspe … biti srečni!

Pa saj verjamemo v božične čudeže, kajne? 

Dan 20 : Grčavi borci in borke

KajaR

Zaustavi tek in sedi na breg

ter vzemi brezdelje v naročje..

saj hitro, prehitro pretečeš čas

od sebe otroka do sebe starca...

Tone Pavček

V vsem decembrskem hitenju, sem danes upočasnila svoj korak. S svojo od mrazu skoraj že ledeno roko sem stisnila toplo dlan, polno gub. Podarila sem objem in jih še enkrat več dobila nazaj. Smejala sem se in zabavala. Prisluhnila čisto vsem spominom na že »davne« božične zgodbe in spila hektoliter čaja.

Znova sem v sebi začutila tisto posebno energijo. Smisel prazničnih dni. Po vsem opravljenem delu »Božička« sem se popoldan tako ustavila na obisku pri osebi, ki jo v življenju neizmerno cenim in imam neskončno rada. Pri svoji prababici, ki je vse več kot le to.

Ob nadetih božičnih kapah sva tako poslušali vse božične pesmi, kar jih premore youtube. »Veš, pogrešam božično vzdušje. Vse imamo, kilometre lučk, neskončno izložb v vseh mogočih dekoracijah, imamo pesmi, tudi dogaja se povsod nekje … ampak nimamo več vzdušja. Vsi le še hitimo mimo vsega, glasbe »smo siti«, dekoracije so brez vezne, lučke so pač tam nekje, da ni teme. Nimamo se časa ustaviti in prisluhniti zborčkom, ki tu in tam še pojejo na ulicah, nimamo časa da bi sami izdelali voščilnice, jih napisali in poslali po navadni pošti … Še keksov se nam ne ljubi peč, ker so v trgovinah tako ali tako cenejši. Smrekice lahko kupimo že okrašene. Ni mi všeč tak prazničen duh, žalostna sem …« sem se potožila in ko sem že želela sneti svojo božično kapo in jo pospraviti nekam na dno omare, saj tako ali tako nima več smisla »igrati se Božička« ko pa nihče ne verjame več v čarobno moč decembra … me je močno stisnila k sebi in rekla : »Veš, veselje je. Ko prideš na obisk, pa se skupaj smejeva in zabavava, ko nama je fajn. Ti si skozi vesela, ti si zmeraj imela rada december. Čeprav nihče ne pošilja več voščilnic, so pa sigurno vsaj malo veseli, ko dobijo tvojo.« In potem mi je pokazala voščilnico, ki sem jo poslala lani prav njej. Še zmeraj jo je hranila, na prav posebnem mestu.

Morda ima pa prav. Tako sva se skupaj lotili peke piškotov. Piškotov sreče, pristnosti … in sanj. Vsak je bil malce drugačen, vsak je nosil svoje sporočilo. Piškoti, ki so bili najini. Posebni, a srčni. Predvsem pa polni tistega pravega božičnega duha. Samo snežiti bi še moralo začeti, pa bi bil popoldan, ki se je prevesil v večer že kičast.

Čas, ki ga preživiva skupaj zmeraj mine prehitro. Še posebno takrat, ko poslušam toliko zgodb, ko zaprem oči in v mislih odpotujem za sledmi besed. Ko ne poslušajo ušesa, temveč srce. Tako je minil tudi današnji dan. Z besedami »se vidiva spet jutri« sem jo objela in pot nadaljevala še k preostalima babicama, ki ju imam seveda prav tako zelo rada. Smejale smo se ob vseh idejah, kako bi lahko ukradli »gospoda Božička« in debatirale, katera ima boljši recept za tisto čisto pravo potico. Zmagovalko izdam, ko preizkusim vse tri recepte.

Do takrat pa si želim, da stric Božiček znova posuje malo čarobnega prahu in vrne iskrice v oči ljudi, ki so pozabili na bitja lastnih src … Naj bo december lep, edinstven za vse nas …

Dan 19 : Srčna pošta

KajaR

Lepilo, škarje, prtički, blago, kosi razno raznih papirčkov … vse je pripravljeno za ustvarjanje. Voščilnic. Takih neposrečeno posrečenih. Nepopolno popolnih. Z napako ali brez. Srčnih. Za posebne ljudi.

Pisane, vseh možnih barv in oblik so tako nastajale ena za drugo. Vsaka je vsebovala svoje posebno sporočilo. Nekatera so vsebovala še pisma.

Saj so mi všeč vsa sporočila, ki jih dobim po elektronski pošti, na telefon, z več ali manj isto vsebino. A občutki, ko me v nabiralniku čaka kuverta s pravim, na roko napisanim pismom, doma izdelano voščilnico … so edinstveni. Nobena »Merry Christmas« pesmica jih ne more nadomestiti.

Tako tudi jaz vsako leto pošljem kupe voščilnic. Pošta je na moj račun izjemno srečna, poštar pa ima vsako leto več vprašanj »Ja a ti res pišeš celemu svetu?« … No, celemu svetu ravno ne pišem, toliko časa spet nimam. A voščila sem to leto poslala v res veliko različnih držav na vse konce sveta.

Napisala sem tudi pismo za osebo, ki ga nikoli ne bo prijela v svoje dlani in prebrala. Napisala sem pismo prijateljici. Pripovedovala sem ji o vsem, kar se mi je zgodilo, kar se dogaja. Pisala sem na njeno barvo lista, s pisalom ki mi ga je podarila ona. Dodala sem spomin, ki naju povezuje. Zalepila kuverto. A ker naslova »nebes« ne poznam, sem ga pospravila v eno svojih »škatel spominov« … na posebno mesto, kjer bo čakalo … vse do dneva, ko se ponovno srečava.

Ko sem tako poslala vso »pošto srca« … sem pismo napisala še sebi. Ja, sama sebi. Da me bo postavilo na realna tla, ko bom želela poleteti višje od svojih zmožnosti … in da bo me motiviralo, ko se meni več ne bo ljubilo.

Koliko pisem pa ste danes poslali vi? 

Dan 18 : Dan otrok

KajaR

Biti z otroki je zdravilo za dušo.

Fjodor Dostojevski

Popoln začetek dneva – ali misija preživeti 5 šolskih ur pouka med vsemi temi odraslimi glavami z otročjo vsebino. Res ne razumem, kaj je tako zanimivega v podajanju peresnice čez razred, streljanju z listki in razstavljanjem kulijev na tisoč in en način. Ni ravno najbolj strašno zabavno delo kot delo, smešnost pa prav tako izgine že pri drugi ponovitvi iste fore. »Saj boš preživela, saj imaš rada otroke …« so bile moje besede vzpodbude in tolažbe hkrati. Res je, otroke imam preprosto rada.

Rada imam preprostost njihovih besed. Ne komplicirajo, ne filtrirajo tisočkrat preden nekomu povedo, da ga imajo radi, da je oblekel grdo majico, ali da je skuhal odlično kosilo. Rada imam otroško pristno veselje, ki je nalezljivo bolj kot katerikoli virus. Pa njihovo toplino, spretnost, iznajdljivost … Rada imam otroško razmišljanje … Razmišljanje, ki izgleda enostavno, a ko poskusiš … se zaveš, da si mogoče prestar.

Tako mi je uspelo preživeti dopoldan in kolikor hitro sem zapustila šolo, si nadela svojo »stalno decembrsko opravo« božično kapo, se je v meni prebudil en majhen otroški glasek, ki si je na ves glas prepeval »Belaaaa snežinka, ki (še ne) pada … Prebujalo se je pričakovanje popoldneva, posebnega dogodka, na katerem smo tako pridno zbirali darila za vse tiste majhne očke, ki bi sicer ostale »pozabljene na seznamu gospoda Božička« kar pa vemo, se ne sme zgoditi.

Velikooo daril tako čaka, da dobijo svojega novega lastnika ali lastnico, med vso zabavo pa nas je še predčasno obiskal ta rdeči gospod, ki ima škratke pod vsakim oknom in spremlja vsak naš korak, gospod Božiček.

Veselje otrok, ko so lahko sedli Božičku celo v naročje, je bilo neizmerno. Svoj delež so seveda prispevali tudi baloni. In glasba. Pa stojnica z vročo čokolado.

In en košček smo prispevali vsi mi skupaj. Z vsemi besedami, ki smo jih spregovorili. Stiski dlani. Objemi. Med laternicami dobrih misli smo ustvarjali neko posebno energijo.

Energijo, ki jo ima le ta poseben mesec december. Čas, ko vsi nekje v sebi iščemo otroka. Med peko piškotov, izdelavo voščilnic … ali preprosto  plesu na »jingle bells«. In otrok v nas živi. V našem nasmehu. Prijaznosti. Povezanosti. V iskanju sanj, domovanja gospoda Božička … v iskanju sreče, je nas zvest spremljevalec. Le pustiti mu moramo, da živi! 

DAN 17: Ptički ...

KajaR

»V želji po opazovanju ptic, moraš postati del tišine.«

Pričenja se zima. Temperature, ki so večinoma pod ničlo. Sneg. Mraz. Vsi iščemo bunde, šale, kape … Da nas ne zebe. Kaj pa ptički? Ta drobcena, lahkotna živa bitja, ki nas tako lepo prebujajo vse dni pomladi, poletja, jeseni …

Ta svobodna bitja, ki jadrajo med kepastimi oblaki. Sledijo pihanju vetra in toplini sončnih žarkov. Zdi se, da se ničesar ne bojijo … morda vedo, da tudi če se veja, na kateri sedijo zlomi, ne bodo padli … saj imajo krila … in znajo poleteti.

Mogoče so prav ptice tisti simbol lahkotnosti življenja. Mogoče nas želijo naučiti, da zmeraj ne potrebujemo popolnega načrta z vsemi koraki. Da je včasih dovolj le preprosto zaupati svojemu naslednjemu koraku … in pluti s tokom življenja.

Danes smo se tako spomnili nanje. In obesili lojne pogače in vse ostalo … da bomo ob njihovem petju uživali še veliko dni … Da bodo tudi njihovi želodčki siti. 

Dan 16 : Delimo knjige

KajaR

Od nekdaj sem jih imela rada, KNJIGE namreč. 

Obkrožale so me že kot majhno štručko. Mami je poskrbela, da sem čisto vsak večer slišala novo pravljico, čeprav je na otroškem oddelku knjižnice po nekem času preprosto zmanjkalo knjig, ki jih še nisva imeli v rokah. Dedek je pridno hranil vse že prebrane stare izvode časopisov, iz katerih sva nato izrezovala prve črke, jih lepila in sestavljala nekaj prvih, enostavnih besedic. In vsi ostali so morali strogo vadit branje in pisanje z mano, po seveda mojem ukazu. To je postajal zame nek drugačen svet.

Odpreti knjigo je pomenilo začetek nekega novega življenja v meni. Vse te slike, ki sem jih od besede do besede ustvarjala v glavi so me nosile daleč po poti domišljije. Tako mi počasi »samo branje« ni bilo dovolj. Želela sem nekaj več. Začela sem pisati zgodbice, dolge nekaj stavkov. Dodala sem jim še nekaj ilustracij in tisti, ki je bil najbližje mene je moral sestaviti in zlepiti moje prve knjižice.

Ko sem bila že »dovolj velika« in sposobna sama opraviti vse, sem bila redna gostja vseh krajev, kjer so bile knjige. Zdelo se je, da kakor sem rastla jaz, je z menoj rastla ljubezen do knjig. Iz vsega sem se nato ob koncu osnovne šole odločila izdati svojo prvo »pravo knjigo« … tako iz tiskarne, s profesionalnimi ilustracijami in lepo vsebino … Ideja, ki se je na začetku čisto vsem zdela skrajno nemogoča, je v manj kot pol leta bila položena na moje dlani. Neopisljivi občutki sreče, zadovoljstva in ponosna. Dejstva, da me sedaj z besedo »knjiga« veže neka posebna vez.

Sedaj, ko sem že »velika« in odrasla na knjige gledam mogoče malenkost drugače. Sedaj gledam nanje, s spoštovanjem! Hvaležnostjo, da znam brati. Hvaležnostjo za vse, kar mi knjiga daje. Za tisti poseben občutek, ko primeš v roke knjigo, ki je ujela že tvoj prvi pogled in se zasidrala na tvoj seznam »prebrati« … Šumenje listov ob obračanju strani … Poseben papir, vsakič malenkost drugačen … Pa vse te lepe kazalke, ki ti priskočijo na pomoč, če zgodbe »ne posrkaš vase na en mah« …

Koliko knjig sem pravzaprav do sedaj že prebrala ? Ne vem, verjetno bi bila kar konkretna številka. So mi bile vse všeč? Zagotovo da ne. Včasih sem bila razočarana nad celotno zgradbo. Včasih pa mi ni bil všeč razplet vsebine. A vsak literarni junak je prispeval svoj delček k izoblikovanju mene. Zraven nekaterih sem se grozno zabavala … in spet, bile so tudi take, ki so mi priklicale solze v oči. Nekatere sem prebrala desetkrat, spet druge le enkrat, pa še to bolj hitro. Odvisno. Od dneva. Vsebine. Časa.

Današnji dan je bil poseben med posebnimi. Bili smo le jaz, avto in kuuuuuuuupiiii knjig, ki so čakali, da jih pridno razdelim na vse Bookcrossing točke, od koder bodo v rokah novih bralcev potovale širom sveta. Vse hišice so tako dobile ogromno "novih sostanovalcev" in prav vsaka knjiga je imela zraven še kakšno lepo misel ... 

A kljub čudovitemu, sončnemu dnevu, ni boljšega trenutka, ko je tih in dolgi zimski večer, ob skodelici vročega čaja vanilije v svojem kotičku pred kaminom odpluti v daljni svet besed, v kraje kjer živijo dobre vile in vsa bitja veže nit prijateljstva … Trenutka, ko odpreš platnice … in prebereš prvi stavek. 

Ali kot pravi Cicero: »SOBA BREZ KNJIG JE PODOBNA TELESU BREZ DUŠE.«

DAN 15: Ozimnica

Zabica

november 2013

"Ali morava dodati se sladkor', da bo še bolj sladko?" je vprašala, ko je stala na pručki, da bi dosegla vrh pulta, kjer sta poskusili pripraviti kompot. "Ne, da nama ne zagnijejo zobje".

"Eh, pa saj bova sli potek k zobozdravniku" se ni dala in je hitro vsula se malce sladkorja v breskov zvarek, za katerega sta kasneje ugotovili, da je povsem nejedljiv.

Medtem sta v pečici sušili prav poseben "bio čips" iz narezanih bučk in čakali, da bo hrustljavo "izsušen" in primeren za maraton risank pred Tvjem.

"Dajva še naredit čipsa" se je majhna pojava kar naenkrat spomnila. "da ga bova razdelili, tistim, ki nimajo pečice". "Jim ga ne bi raje potem kupili", je nadaljevala večja, ki se ji po celem dnevu obveznosti resnični ni ljubilo rezati na miniaturne kolobarje še nove neznanske količine bučk. "A-aaaaa", je zmajala z glavo. "Tudi oni morajo jesti zdravo, čeprav so stari" se ni dala odgnati ...

december 2014

Teden se je prevešal h koncu in  z zadnjimi vzdihljaji pil upanje, ki je dogorevalo kot Airwickova dišeča svečka. Dan pred tem so razvozili kupe ozimnice starsotnikom, ki živijo v bedi, neopisljivi z vsemi besedami slovenskega slovarja ... V tišini so postavili smrekice in skladovnice drv, dodali košare domačih dobrot ... in pod plaščem noči odšli, brez da bi čakali zahvalo. Kot Božički. Kot dobre vile. A iskrice pretekle noči so se mešale z grenkobo, da je dogodivščine opisovala zraku pred seboj, ne vedoč, ali njene besede sploh še najdejo pot do bistva tiste male, ljubke glavice, ki jo je imela tako zelo rada. Pljučnica se je razbohotila po vseh mogočih segmentih že tako poškodovanih pljuč in malo telo se je v agoniji oklepalo življenja, čeprav je sama vedela, da postaja boj brezupen. Sama pri sebi je vedela, da bi v drugačni situaciji, v drugi vlogi svetovala preprost odstop od vseh postopkov zdravljenja. Umik. Dostojno smrt. 

A ni zmogla. V torbici je nosila papir, ki jo je pravno obvezoval, k odločitvam, za katere je vedela, da je in bo odgovorna samo ona. A moralna odgovornost je bila bistveno večja, kot jo je opisoval list papirja, ki jo je označeval z mrzlim opisom "skrbnica". Hematom, ki je nastal, ko je nemočno treščil ob tla, kljub varnostnemu pasu iztrgana iz avtombila, je bil tako velik, da so se čudili, kako se to malo bitje sploh še lahko bori. Njej pa se je zdelo, da je vsak dan kakšen aparat več ob postelji ... Kakšen kabel več ... Kakšna cevka ... Kakšen pisk ...

Ampak saj vendarle - ne more nekdo kar umreti, si je dopovedovala ... jasno zanikajoč vse vedenje, ki si ga je priučila v letih študija. Ne, ne moja Klara. Ne danes. Ne jutri.

Upala je. 

In skladiščila upanje kot ozimnico... za trenutke, ko ga je zmanjkalo. 

15. december 2015

Nikoli nisem razumela, kaj je tako pomembnega v kopičenju. Hrčkanju. Zalaganju polic s tisoč in enimi kozarci. A verjetno je to osnovna človeška narava, da poskušamo skladiščiti kup stvari "za težke čase", ki nato pridejo - ali pa ne. Vmes pa kupe oblačil prerastemo... Marmelada splesni ... Testeninam poteče rok ... Ali pa se na ozarcih preprosto nabere toliko prahu, da nam enostavno ni več do tega, da bi jih odprli ...

Zato smo poskusili letos velik del ozimnice zbrati preko zbiralnih akcij ... In smo jo ... Veliki paketi, polni dobrot (z zelo velikim odstotkom domačih marmelad) so se v preteklih dneh počasi dopolnjevali s stvarmi "za pocrkljat" .... rumeno polento... zdrobom ... čajno klobaso ... Da so na koncu dobili obliko (in vsebino), ki smo jo želeli ... Niso samo navadni paketi ozimnice, ampak "posladki" ... stvari, ki se nam zdijo samoumevne, nekdo pa jih ni zaužil že desetletja, saj niso del standardnih paketov hrane ... Zaprti in v ravni vrsti čakajo naslednji teden, da se skupaj z božičnimi zvezdami odpravijo iskat iskrice v očeh ... Na drugem koncu Maribora pa se je začela delavnica pekovskih mojstric, ki bodo zamesile dobre stare orehove potice in kakšno makovo ... kopico božičnih piškotov ... ter pripravile sladke pakete, ki bodo na pot romali k drugim starostnikom kot del božičnega presenečenja ... 

Hm.... Torej božično ozimnico imamo ... Čakamo le še dan, ko bodo vsi ti številllllni paketi našli nove lastnike ;)))

Dan 14 : Prijatelji

KajaR

»Za PRIJATELJE, si je treba čas vzet … se poveselit … in kdaj znat potrpet … saj za PRIJATELJE, je dobro le najboljše …«

Po noči, katero sem preživela bolj v budnem stanju kot sanjah, so moje oči zasijale ob zvonenju budilke zjutraj. Že prve misli so poskrbele za aktivnost možgan. »Danes bom (še boljša) prijateljica« in »danes bom izkoristila priložnost, ter povedala čisto vsem prijateljem, kako rada jih imam« … Naloga, ki sem jo že težko pričakovala. Preprosto sem vedela že zjutraj … »da bo danes en lep, srečen, PRIJATELJSKI dan« …

Tako sem pričela z misijo … pisanja sporočilc vsem tistim »krivcem« da se moj svet vrti še lepše kot običajno. Vsem mojim »lučkam v tunelu« … Ljudem, zaradi katerih je svet preprosto lepši.

Nekaterim sem hvaležnost izrazila kar na koščku papirja, ki je bil »odveč« na delovnem listu pri uri angleščine. Drugim sem to pokazala preko »črk prstov« … In spet drugim sem zapolnila socialna omrežja.

V dnevu, za katerega se je zdelo, da mineva trikrat hitreje kot običajni in se mi je že cel dopoldan mudilo … sem našla čas za čaj s prijateljico, s katero se poznava že od majhnih nog, ločuje naju celih 23 km a vendar so trenutki čajev in kav skoraj planiranje nemogočega. A ko sva skupaj, se zdi kot da se nikoli ne bi ločili. Seveda je tudi nadaljevanje dneva potekalo v vzdušju – prijateljstva, v duhu velikega božičnega nakupa, ki bo pričaral nasmehe na marsikateri obraz starejših ljudi …

Seveda je tudi telefon deloval veliko bolj aktivno, kot ostale dni.  Odlično sredstvo, ki te poveže z ljudmi, ki jih fizično zaradi prevelike razdalje ne moreš objeti, a vseeno čutijo toplino, poslano preko »sms-ja«. In naloge še zmeraj nisem zaključila. Še zmeraj imam nekaj minutk, da povem čisto vsem kako jih imam rada.

December je pač mesec, drugačen od ostalih.  Priložnost, da za nekaj trenutkov pustimo vse delo, skrbi … in izkoristimo čas z osebami, brez katerih bi bila naša življenja veliko bolj pusta. Za PRIJATELJE, ki ostajajo. Poznajo melodije naših src in pridno nam jih pojejo, ko sami pozabimo besedilo. Morda jim premalokrat povemo, kako ponosni smo nanje. Kako posebni so. Morda jih premalokrat pohvalimo. A so zmeraj tukaj. Dovolijo nam padati, a nikoli ne pasti. Dovolijo nam odhajati, a zmeraj nam dajejo razlog, da se vrnemo. Nekatere poznamo že desetletja, spet druge smo morda opazili še nedolgo nazaj. A vsi so pustili svoj pečat na vratih naših src in skupaj z nami kreirajo mozaik, ki nosi naslov »Življenje« … Včasih jih morda ne vidimo, a vedno so nekje z nami, tudi če so tisoče kilometrov stran. In ta dan je bil zanje.

Bil je priložnost za vse nas. Za vse tiste, brez katerih naša življenja ne bi bila, kar so. Za vse posebne ljudi, ki nam jih je poslalo vesolje. Tiste, ki nosijo naziv »prijatelji« in jih ne omejujejo številke … let, nazivov, finančnega statusa. Tiste, ki nas spremljajo že veliko časa in so postali že del neke »posebne družine« … pa tiste, ki so našo pot prekrižali še nedolgo nazaj … in pričarali nasmehe na obraz.

A namen današnje naloge ni bil le »enkraten« … povejmo prijateljem to vsak dan. Znova in znova. Čeprav vemo, da smo jim že. Naj bo dan prijateljstva vsak dan.

Vsak trenutek. Vsaka nova priložnost. Da cenimo vse … tiste, ki so prišli … ostali … in puščajo sledi. Pa tudi za spomin na tiste, ki so bili v našem življenju le nekaj trenutkov, katerih glasov več ne slišimo … a so vendarle z nami, v globini našega srca. Tiste, zaradi katerih je pogled v nebroj zvezd na nebu toliko bolj poseben … saj veš, da se ti prav iz najsvetlejše zvezdice smehlja nekdo, ki je ponosen. Nate.

Bodimo PRIJATELJI … vse leto.

Saj poznamo stavek: »Dober prijatelj je cenejši od psihoterapije.« (in tudi učinki so neverjetni!)

DAN 13: Dan za tišino

Žabica

nekega dne leta 2011

"Daj no, ne jokaj" je tiho prigovarjala mali vreščeči kepici, ki je v svojem vreščanju dosegala ton, ki ji jih ne bi pripisala... "pppst" vse bo še vredu .... je poskušala pomiriti vročičnega otroka, ki kar ni in ni nehal jokati ... Ob kupu knjig z nasveti, kako pomiriti otroka, je ugotavljala, da ne zaleže nič od napisanega ... Morala bi se učiti ... a je z majhno kepico hodila gor in dol po stanovanju ... v eni roki ... v drugi roki je poskušala prebrati nekaj zapiskov, ki jih bo jutri strnila v (upa da vsaj malo logične) stavke izpita .... 

Ko je po neskončnih urah, ki so se zdele kot stoletje jok vendarale potihnil, se je utrujena sesedla na kavč, vedoč da je od noči ostalo le še malo ... in da bo morala resnično, resnično nadoknaditi veliko v teh nekaj urah, da bo lahko pozitivno odpisala izpit ..

december 2014

Tišina je kot mehak plašč prekrivala sobo, v kateri je priklenjeno z neizbežno roko usode ležalo najdragocenejše, kar je imela. Vedela je - tišina lahko boli. Sedaj je bolela ... Brez smeha, brez njenih domislic se je svet zdel kot velikanska pusta krogla sivine, ki je ni moglo pobarvati tisoč ton barve. Tišino je čutila kot fizično odsotnost preproste, življenjske energije bitje, za katerega se je zdelo, da dan za dnem izgublja boj. Tiho in molče se poslavlja iz sveta, ki ga še ni spoznalo .... Brez besed odhaja nekam, nad nebo ... Tišina.

Tišina, za katero se je zdelo, da glasnejša od hrupa civilizacije, ki je poskušal prodreti skozi okna ...

13.12.2015

Tišino sem vedno enačila z vetrom. Veter je bil tisti, ki se mi je zdel kot najčistejša oblika tišine - veter na vrhu gora ... veter nekje na morju, ko te s seboj potegne v višine v (bolj ali manj posrečenem) skoku ... ali pa še globlje v naročje morja ...

V večnem hitenju sodobnega časa se tako zdi, da smo pozabili na tišino ... na tisti preprosti - molčati. ne reči nič. Poslušati valovanje lastnega obstoja. Brez distraktorjev opazovati okolico in dovoliti, da ostala čutila naredijo svoj zaključek. Pozabili smo, da je lahko na kavi preprosto lepo, če samo molčimo ... saj s tem včasi sogovorniku izražamo resnično in globoko spoštovanje, ko uspemo premagati povsem človeško naravnanost ... in samo poslušamo. Pozabili smo, kako lepo se je včasih odpeljati nekam daleč stran, brez da bi iz avtoradia odzvanjale klišejske nedeljske popevke ... in koliko stvari lahko v tišini razmisliš, domisliš, dorečeš? Pozabili smo, kako toplejši je občutek, če najljubšo oddajo zamenjamo za druženje ob vroči čokoladi ... Res smo jo pozabili  - Tišino ....

Sama sem bila vedno bolj ali manj nesocialno bitje, čeprav bi se marsikdo nad tem dejansko zasmejal. A ob vseh obveznostih in vsem hitenju mi trenutki tišine pomenijo ogromno ... tisti trenutki, ko si sam s seboj in te ne moti prav nič iz zunanjega sveta ... to so trenutki, za katere se zdi, da so kot hladna prha po napornem dnevu ... trenutki, ko preprosto zaližeš razpoke in ranice preživelega dne ... se ponovno postaviš in sestaviš ...

In najlažje je to narediti nekje nad mestnim smogom, saj pravijo, da v gorah ne srečah slabih ljudi ... Zato je bila včerajšnja tišina nekje nad Škofjo Loko, na eni najlepših planot Slovenije, na Blegušu dejansko tiha ... ob bitju srca, lovljenju lastnega diha ... In povratek v nori svet še toliko glasnejši ... 

saj je že ob vratih stanovanja vame butnil orkan informacij. Ekološki sporazum. Protiteroristični ukrepi. Zmagovlaec Gostilna išče šefa. Zmaga Petra Prevca...

In sem si želela... da bi svet dejansko kdaj ,... utihnil... da ne bi bilo nam prepuščeno filtrirati med pomembnim in nepomembnim... ampak bi že samo lansiranje informacij dejansko naredilo polovico tega dela ... ravno tako ... se sprašujem, zakaj si tišino tako pogosto razlagamo kot zamero, jezo ali odmik nekoga ... saj pa je le tišina. Osnovna človekova pravica, ki smo jo pozabili. Molčati. Ne govoriti. Se umakniti. Biti tiho.

Dan 13 : Dan brez elektronike

KajaR

Dan za … tišino …

Nedelja, drugačna od »običajnih«. Prvih nekaj zgodnjih jutranjih trenutkov veliko tišja od drugih dni. Skozi okno se je v nežni svetlobi prebujajočega se sonca svetlikal mraz travnih bilk in me vabil v ta »nek drugi« svet. Priznam, velikoo raje imam jutra sredi meseca julija, avgusta … ko sonce sije z vso svojo silno močjo že tam nekje sredi noči. A kljub minusu na termometru, sem se podobna želvi v eskimski opravi odpravila po »moji« potki. Nalogi primerno je moj mp3 ostal lepo doma. Zdelo se je, da tudi narava sledi vsem nalogam. Bilo je mirno, prazno jutro. Bila je tišina. In priložnost. Za začetek potovanja po spominih celotnega iztekajočega se leta. Nikoli si nisem zares zadajala »novoletnih zaobljub« saj vem, da bi jih prekršila po možnosti še v mesecu januarju. A vedno so bile v meni neke želje, sanje, cilji. In potovanje po vseh dosežkih in padcih, sanjah ki so se uresničile in tistih drugih, zraven uresničevanja katerih je umrl kakšen delček mene … me je spomnilo, da ne glede na to, kaj je bilo … dobro ali slabo, vedno imamo priložnost biti boljši. In še niti polovica decembra ni minila, zato še je vendarle prehitro delati čiste zaključke. Čakala me je še ena naloga. Biti varuška dvema malima sončkoma.

Tako je tišino jutra zamenjala kopica otroškega smeha, pesmic, nastopov, kričanj navdušenja … pa tudi kritik, ker »varuška« ni dovolila gledanja najboljše risanke. Razočaranje ob ugotovitvi, da se je danes televizija pač »pokvarila« in se bomo morali zabavati drugače je hitro zamenjala ideja o peki piškotov. A obstaja še boljša risanka, kot je »namaskirati se v snežaka iz moke«? Gnetenje, izrezovanje, pa oblivanje s prelivi … in posip mrvic? Peka je odlična priložnost … za neomejeno srečo otrok … za nova pridobivanja znanj o »težkih življenjskih vprašanjih« iz ust 5 in 7 – letnika … in seveda dobiš še gratis ponudbo pospravljanja, ko nastane dilema, ali morda ne bi bilo pametno najeti kakšnega dvojnega čistilnega servisa. In če je bila pokvarjena televizija vzrok, da je bila »varuška« danes pač »brezvezna« … je vonj pečice občutke izrazil z besedami »NAAAAAJBOLJŠEEEE je bilo«.

Dopoldan se je tako že krepko prevesil v popoldan, ki mu glede na prisotnost teme praktično lahko rečemo že večer. Ponovno čas zame. Za obisk moje »mame« in najinih dolgih pogovorov. O lučkah. Smrekici. Potici. O pesmicah, ki mi jih je pela, ko sem bila še čisto majhna. Ne obstaja naprava, ki bi lahko nadomestila najine trenutke. Ko sva skupaj, sva nepremagljivi, brez česarkoli. Vedno znova najin čas prehitro mine in jaz še kar ne bi šla nazaj domov, čeprav vem da moram. In da se bova najverjetneje videli spet jutri.

Na poti proti »ekranom« sem ugotovila, da danes nisem pogrešala niti glasbe. Še manj televizije in vseh reality show-ov, za katere se zdi, da so postali »zakon« ljudem. Marsikdaj se sploh ne zavedamo, kako zelo smo bombardirani iz vseh mogočih obstoječih zaslonov, novic. Ne zavedamo se, kako nas ekrani nas »navidezno« povezujejo z vsemogočimi ljudmi iz drugih koncev sveta, ki jih morda niti ne poznamo osebno … a rišejo razdalje med ljudmi, ki so tukaj ob nas. Ki čakajo, da bomo na kavi, na katero smo jih povabili, odmaknili pogled iz telefona in dejansko spregovorili.

Morda je bilo življenje nekoč res fizično veliko težje, kakor danes. A ljudje so bili povezani. Znali so se pogovarjati. Bili so skupaj.

December nekje v svoji skrivnostni energije nosi tudi to željo … da znova stke vezi med ljudmi … in jim pokaže, da se svet ne podre, če zmanjka elektrike, saj dokler se lahko dotaknemo dlani drugega … lahko ustvarimo čudeže.  

DAN 12: Dan otrok

                                                                                                                                                                                                         Žabica

November, 2013

»A sem jast  tvoj posebni otrok? «

- »ne ti si moj najposebnejši otrok!«

»Kaj pa ... če bi mi manjkala rokica? Bi me mela še rada?«

-»seveda, tudiiiii!«

»Kaj pa če bi mi manjkala nogica in en prst? Bi me imela še rada?«

-»seveda, preko neba in še čez«

»Kaj pa , če ne bi videla kot Silvija ?«

-»tudi... samo mogoče pa potem ti mene, ne bi imela, ker me ne bi vedel ;))!«

»neeee, ker dišiš.... kaj pa če bi bila brez dveh nogic? Bi me imela še rada, če ne bi mogle it na Pohorje?«

»seveda. Vedno bi te imela rada! Bi pa šle z vozičkom«

»Pa zakaj? Če pa potem ne bi bila taka kot vsi ostali!«

» Nihče ni takšen kot drugi. Vsak je nekaj posebnega. In zato, ker nima rokice ali nogice, ga nimamo nič manj radi, ampak tudi ne kaj bolj. Radi se imamo zaradi tega, kar imamo v srčku in to nima veze, koliko nogic ali prstkov imamo. In ko imamo nekoga radi do neba, ga imamo radi za vedno!«

» Jaz bom tebe imela vedno rada. Če boš vedno tak dišala!«

December, 2014

Zadnji stavek »Aschenputtel  (Pepelke)« je obvisel v težki sterilnosti zraka, ki je nekoč morda dišal po cimetasti čarobnosti decembra. Skrivajoč solze, se je prebijala skozi nemške stavke zgodbe, ki jo je znala na pamet. V treh jezikih. Samo, da ji ne bi bilo potrebno razmišljati, kaj diagnoza »pljučnica« pomeni za milni mehurček njenega upanja, ki se ga je oklepala kot rešilni obroč sredi podivjanega oceana. »Pljučnica« ? Kopica baterij, ki so se naselile v tako krhkem telescu, je pravzaprav pomenila obsodbo boja brez konca.  Ona pa je brala pravljice, utrujena od dežurstev, od vsega decembrskega hitenja, s katerim je želela pozabiti na negibno bitje sredi vedno večje postelje. Dan je bil enak dnevu.  Prebirala je članke v vseh jezikih o izhodišču bolezni in se v vrtincu lastnih emocij spuščala in dvigala sinhrono z nihanjem vrednosti intrakranialnega tlaka bitja, za katerega si je želela le eno. Da bi odprla oči, da bi okrog nje sklenila rokice, ki so vedno, vedno dišale po čokoladi ... se stisnile k njej. Takrat bi bilo vse drugače – tako zelo bi naredila vse drugače. Če bi le znala.

»an Lungenentzündung erkrankt« je obvisela v zraku skorajda smrtna obsodba ... s priporočilom, da morda ni potrebno vsake budne ure biti tu ... Da je zanjo še vse težje. Stoično je poslušala prognozo in razmišljala, zakaj nas naučijo vse – le podajati in sprejemati slabih novic ne. Nas to sploh kdaj nauči življenje?

Odvračala je pogled od mladega pediatra, ki ji je poskušal razložiti, kako zelo tanka je linija upanja in se skrivala za nasmeh razumevanja, ne vedoč, ali je z njim pravzaprav zakrila vse ... ali razkrila vse. Stokrat je preklela papir, na katerega sta bili ponosni obe in ki ju je pravzaprav povezoval v družino. Stokrat je preklela pravno odgovornost, za katero je bilo jasno, da jo bo privedla do odločitev, za katere ne bo nikoli vedela, ali so pravilne ... Stokrat je preklela tisto cesto. Tisti dan. Tisti avto. Tistega voznika, ki ji je vzel dvoje ... Energičnost najboljšega prijatelja in ga priklenil na voziček. In otroka, ki je bila bolj hči, kot bi ona znala biti mama. Preklela je svojo nezmožnost objektivnosti. Preklela je sama sebe ... 

A naslonjena na hladno modro steno bolnišnice ugotovila, da ne obžaluje ničesar ... Dni, ko je poskušala kuhati kosilo z malim bitjem v roki .. se učiti in brati pravljice ... ko je nesrečna stala sredi trgovine z otroškimi igračami, a ni bilo želene Helo Kitty mikice ... in doma na običajen pulover šivala to rozasto mucko in s kopico lastne domišljije spreminjala »butaste« majice v najljubše ... Vedela je, da tako kot jo sedaj oklepa nesreča, jo je še pred kratkim zajemal oblak sreče, v katerem je plavala skorajda 6 let.

Zbrala se je ... »Moj posebni otrok« ... tako ji je pravila, odkar jo je videla kot jokajočo štručko, ki se je pomirila le na glasne ritme Led Zeppelinov.  Saj je vendar december ... Čas za božične čudeže. In posebni otroci ... v posebnem času leta ...  so vzrok za upanje, mar ne?

In pljučnica je ozdravljiva. Sama je vedela to... A skozi trdno vero pravljice, ki si jo je ustvarjala, je tiho pronical glas dvoma ...

12. december 2015

Nikoli nisem rekla, da imam nenormlano rada otroke. Kaj vem – nisem tisti tip ženske, ki skoči k otroku in ga tišči k sebi. Tudi čudežne roke nimam, ki bi otroka preprosto pomirila in bi v trenutku nehal jokati ... Se pa z njimi dobro razumem. Z veliko večino ... Zadnja leta izjemo predstavlja tisti del malih prebivalcev tega planeta, ki so luči permisivne vzgoje dejansko prešli preko okvirov družbeno sprejemljivih manir in v imenu »svobode« postali male razvajene pošasti, ki terorizirajo vsakega, ki pride v stik z njimi ... Če pa jim uspe koga izpustiti, ga v kremplje dobijo starši s kopico svojih frustrirajočih pogledov na svet, ob katerih ne veš, ali bi se nasmejal ali pa dejansko zajokal ...

Torej – sem povprečen ljubitelj otrok. No, malce bolj ;))

Delavnica v Vilinskem dvorcu je bila svojevrsten izziv zaradi kopice kratkohlačnikov in kratkohlačnic, ki so v trenutku napolnili prostor... Pridni prstki so rezali, lepili (malo tudi po svojem rokavu) in miza se je šibila od otroške domišljije, angelčkov in predvsem energije, ki jo zmore le nepokvarjena otroška duša ...

Takrat sem se spomnila na misel ... »Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari. Predvsem srca imajo večja kot mi – odrasli. Vanje spravijo vse, kar vidijo in vse, česar se zavedajo – tudi majhen kamenček, ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa, poljubček kar-tako, mravljico ali črička, predvsem pa vse ljudi, ki so okoli njih…« ... in v resnici ni bolj resnične trditve ... kajti otroci so tisti, s in ob katerih se pravzaprav naučimo živeti ... videti sonce kot veliko rumeno kroglo ...  kepico sladoleda kot sinonim za srečo ... in je preprosta skulptura iz papirja za njih najlepši angelček ...

Otroci so ... Naš opomin življenja, če si le to dovolimo.

Dan 11 : Grde besede

KajaR

DOBRO jutro … Želim ti PRIJETEN dan … Imej se LEPO … Naj bo MIRNA noč …

Danes jih poudarjam. Vsakič znova, seveda ob priložnosti. Poudarjam vse tiste »kratke« besedice dolgega odmeva, ki jih običajno spuščam brez da bi se zavedala pravega razloga zakaj.

George Horace Lorimer je dejal : "Dobro premislite, preden komu izrečete težko besedo, in ne zamudite nobene priložnosti, da izrečete dobro." 

Pa znamo ljudje sploh še misliti, še preden odpremo usta? A znamo izkoristiti prav vsako ponujeno priložnost, ter s svojim besednim zakladom nekomu pričarati nasmeh na obraz? A se sploh znamo še pogovarjati? Ali morda še boljše vprašanje, a še znamo le preprosto prisluhniti drug drugemu?

Kolikokrat na dan si še povemo nekaj preprostih besed, kot so »rad te imam«, »tole si pa naredil/a odlično« … Kdaj smo nazadnje pohvalili sosedo, ki nam je naredila super penast kapučino? Zdi se, da v dobi, ko vsa tehnologija počasi postaja pametnejša od nas samih, kratice kot so »rtm, ily, …« lahko nadomestijo izkazovanje ljubezni in kratek »brb« konča pogovor, ko se nam več ne da. A smo po takšnih pogovorih res toliko srečnejši? Naj presodi vsak sam.

Sama vem, da ne obstaja aplikacija, ki bi lahko nadomestila čas, ko nekomu zrem v oči in govorim. Brez pogledov, ki bi uhajali v tanek zaslon telefona. Sem človek besed. Tistih, za katera potrebuješ ušesa, da slišiš. Seveda to ne pomeni, da govorim zmeraj vse le idealno, srečno in optimistično. Še zdaleč ne. Veliko (preveč)krat izrečem kaj, kar morda sploh ne mislim, a je jezik pač hitrejši od vseh sivih celic. Tako, kot včasih kakšna beseda zaboli mene, se zavedam, da je popolnoma enako tudi pri vseh ostalih. Morda včasih niti ne potrebuješ grdih besed, da nekoga prizadeneš. Včasih je tudi ignor brez razloga tak »neviden,tih zlobni škrat« ki biva nekje v nas.

Bila sem pazljiva. In tako je moj listek, ki sem ga povsod nosila s seboj z namenom, da bi zabeležila čisto vse »morebitne pregrehe« ostal prazen. Jaz pa ponosna. Seveda sem imela pripravljeno tudi kazen, za vsak prekršek, a na mojem »računu« tako ni nastal minus. Ali v današnjem dnevu nisem nikogar razočarala/užalila/prizadela … ali preprosto se na njegov račun zabavala.

Kakor pri vsaki nalogi, sem tudi pri tej spoznala, da je včasih veliko težje izreč le eno lepo besedico, kot morje drugih. Pozdrav »nočko« je pač krajši, kot »Želim mirno noč« … a morda ima prav ta »mirno« v sebi nekaj več tistega pravega namena. Pa tudi jutra, ki se začnejo z dodanim »dobro« nekako postanejo lepša, čeprav te čaka en kup obveznosti.

Ob koncu vseh lepih besed, pa v nekem kotičku tako mene same, kot vseh nas »humijev« tli želja, da se ta akcija ne konča, ko se ob polnoči združita kazalca na uri … Naj bodo takšni dnevi vsak dan. Izkoristimo vse priložnosti, da postanemo boljši. Pa ne kot drugi, ampak kot podobe iz zrcal, v katera smo zrli včeraj.

 Preproste besede

Treba je mnogo preprostih besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

(Tone Pavček) 

Dan 10 : Mehke šapice

KajaR

Vesela me je. Vsakič znova in znova, me nestrpno pričakuje. In ko me zagleda, me prijazno pozdravi. S svojimi očkami, mi napolni srce s toplino. In potem se nežno stisne k meni in čaka, da bi jo česala. Pozna me, morda celo bolje kot kdorkoli drug. Ve, kdaj se mora še posebej potruditi, da mi pričara nasmeh. Ve, kdaj je primeren trenutek za norčije in ve tudi, kdaj mora biti pridna.

Spomnim se, še nedolgo nazaj je bila le majhna kepica, ki se je zgubila nekje v naročju. Tako prikupna, da se je vanjo zaljubil prav vsak že na prvi pogled. Bila je trmasta. In odločna. Ko se je odločila, da nekaj ne želi, je tako pač moralo biti. Vzporedna mojemu karakterju, bi lahko rekli. In ko jo danes med najinim sprehodom tako opazujem, ugotavljam kakšna lepotica je postala. Prilastila si je mojo celoto in med nama je zaupanje. Iskrenost. Preprosto … se imava radi.

Ne zna govoriti, a če ji prisluhneš s srcem, slišiš.

Ne zna stvari narisati, napisati … a ti jih odlično pokaže.

Ne more te objeti … a zmeraj je ob tebi, ko si zaželiš objem.

Ne zanima je tvoja frizura, obleka, statusni položaj. Briga jo znamka telefona. Pomemben si ji le TI. In čas, ki ga podariš nekomu, ki ne obsoja. Ki se te razveseli in te sprejema točno takšnega, kot si.

Skoraj bo že peto leto odkar sva skupaj. Pogrešam jo, ko sem nekje tisoče km stran od doma. In zmeraj se neskončno razveseli moje vrnitve nazaj domov. Življenje brez nje preprosto ne bi bilo tako pestro, razgibano. Lepo. Moja bela lepotica, Lady.

Današnji dan je tako namenjen vsem tistim, ki nam vračajo brezpogojno ljubezen brez vseh besed. Namenjen je vsem vlažnim pasjim očkam in mehkim mačjim šapicam. Na katere ne smemo pozabiti še posebej v teh hladnih zimskih nočeh.

Res, da ne znajo govoriti. A čutijo. Tako, kot smo mi radi na toplem, so prav tako vse tačke srečnejše, če jih ne zebe in njihovi želodčki niso prazni. Že njihov pogled bo pokazal zahvalo in spoštovanje, ki jo čutijo do nas. Naj bodo tudi te majhne in velike kepice, deležne vse čarobnosti meseca decembra.

»Dokler ne občutiš, kako je imeti rad živali, ostane del tvoje duše neprebujen.« Antole France

DANO 09: Zdravje

Žabica

Zdravje kot dobrina? 

november, 2013

Sedeli sta na tleh dnevne sobe me tisoč in eno škatlico zdravil, ki so bili poslani in predani za akcijo zbiranja zdravil. Mala kodrolasa glavica je medtem risala, večja pa je poskušala razločiti še veljavna zdravila od tistih, ki jim je že pred časom potekel rok; a se ljudem ni ljubilo pregledati in pogledati niti na datum oz. so jasno gojili mnenje, da "eh, kaj pa je nekaj pretečenih mesecev za nekoga, ki nima".

"A je za vsako bolezen tableta?" je med risanjem vprašala mala glavica. "Ne, za nekatere je dovolj čaj, spanje, kakšno zelišče". "Zakaj pa potem ni 'dobeden' poslal čaja ali rožic?" se ni dala odgnati, prepričana, da je svet linearno enostaven. "Hm, ne vem... zato ker je verjetno lažje pojesti tabletke in ljudje še vedno samo to dojemajo kot zdravje" je odgovorila bolj sama sebi. "No, potem pa greva midve kupit čaje", se ni dala in je že lezla iz stola, da bi odšla v bližnji Spar ... "da bo za tiste, ki jih boli želodček ali grlo in jim ga bodo skuhale mamice, tako kot ti meni".

december, 2014

Ozdravi. Ozdravi.

Mantra, ki jo je šepetala sama sebi, medtem ko je poskušala ujeti ritem vsakodnevnih obveznosti je postala del njenih dni. Drugi mesec zapovrstjo. Drugi mesec hitenja med službenimi obveznostmi in skorajda obveznim hlinjenjem nasmeha. Drugi mesec božičnega Gradza, od katerega so jo na prihajajoče praznike spominjale le utripajoče lučke monitorjev. Drugi mesec, ko so se vse božične želje strnile v eno - Ozdravi. Ozdravite.

In ni vedela, ali tihi šepet pomaga... A včasih se je zdelo da - nekje na drugem koncu Slovenije je bil dedek za trenutek, za dan boljši. In tukaj je morda padel intrakranialni pritisk za spoznanje ... ter dvignil val upanja, s katerim se je lahko spopadla z dnem. 

Zdravje. Preživetje.

Samo to. 

9. december, 2015

Dan za zdravje ali dan, ki smo ga zasnovali, da bi s eljudje aktivno začeli zavedati, da pravzaprav zdravje v sodobnem času ni dobrina, ki bi bila dostopna čisto vsem, se je začel ... z razvijajočo migreno, ki me že dolgo ni prijela v kremplje. Kot velikanska železna roka je primež bolečine počasi stiskal desno polovico glave in mi poskušal prodreti v tok misli. Neodziven na vse nemedikamentozne in medikamentozne prijeme je tako zaznamoval dan - namenjen zdravju.

Iz svoje že tako izropane "domače" lekarne pravzaprav nisem mogla vzeti niti škatlic lekadola, sem pa na poti v službo kupila nekaj škatlic le tega, svoje so dodale še naše medicinske sestre in skupaj smo  veliko vrečo dostavili v Ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja ... Karitas Ambulanta kot ji skorajda ljubkovalno rečemo vsi Mariborčani.

Ambulanta, za katero pravim, da je ena tistih zadnjih, ki na prvo mesto dejansko še postavlja človekovo zdravje in ne zdravstvo kot sistem. Tista, za katero so ob odprtju leta 2005 dejali, da je "tujek v sistemu", saj ni (in še vedno ne) našla svojega prostora znotraj veljavnega javnegazdravstva. Tista,  z 42 zdravniki prostovoljci in preko 2400 glavarine. Tista, ki je tik pred začetkom naše akcije praznovala 10 let. Tiste, na katero sem ponosna, saj se mi zdi, da poskušamo delati dobro ... V vseh pogledih ... In tista, ki jo bo elektronizacija receptov potisnila ob novo oviro, za katero še vedno ne vemo povsem, kako jo bomo uspeli premostiti, zato so škatlice pomembne ... Vsaka posebej - saj v naši ambulanti dejansko ni receptov, ampak ljudje brez zavarovanja dobijo "škatlico v roko na roko" ...

In ko sem pred 14 dnevi pripravljala predavanje ob 10 obletnici sem se spraševala, ali je zdravje res dobrina, ki bi morala biti dostopna vsem, ali pa z razrastom kapitalistične usmerjenosti sedaj veljavni Bismarckov sistem zdravje vendarle dojema kot privilegij? In to tisti del, ki je lahko popravljiv ...

DAN 08 : Brezdomci

KajaR

Današnji dan je namenjen Njim. Ljudem, ki so prav tako kot vsa človeška bitja tega sveta zgrajeni enako, iz mesa in krvi. Občutenja. Morda malce slabših oblačil in kdaj pa kdaj vonja po znoju, kakšni cigareti. Včasih z neurejenimi frizurami in razcefranimi čevlji. Velikokrat deležni krutih obrazov vseh nas, »navadnih, normalnih« ljudi. Ta dan je zanje. Za vse oči, skozi katere se zrcali vera in upanje. Morda pa bo prav ta noč prinesla trenutek, ko se rodi kak čudež in bo jutri svetlejši dan. 

Dan namenjen vsem dlanem, ki so ti pripravljene pomagat po svojih zmožnostih. Ta dan je za vse tiste božične želje, ki prihajajo nekje iz globin src, za katera se zdi, da so ljudje nanje kar pozabili. Jih spregledali, zaobšli. In čeprav se zdi, da smo ljudje pri vseh teh mrzličnih nakupovanjih pošteno zašli s poti … so prav Oni tisti, ki nam poskušajo odpreti oči … da tudi ena sama čokolada z lešniki pomeni veliko. Veliko več, kot si sploh lahko predstavljamo.

Na soncu, vetru, dežju, mrazu … So tam. Sami. Deležni marsikaterega ostrega pogleda, težkih besed, obsodb mimoidočih. »Pa saj tako samo pijejo, kadijo, pa še delat se jim ne ljubi …« Pa še in še in še podobnih stavkov iz vseh strani. Njihov pogled je prazen, pust. Žalosten.

A mi »normalni« ljudje sploh premoremo pogled v oči, vsem tistim na drugi strani? A se znamo za trenutek ustavit, izklopiti vse sodbe v glavah in preprosto dovoliti človeku – biti človek? Premoremo stisk dlani? Si upamo prisluhniti zgodbam življenja, ki jih znajo povedati ti ljudje? A smo v današnjem času sploh še sposobni ustavit korak, ali pa si le želimo zbežati mimo, s peskom v očeh, kot da se nas vse to ne tiče?

V misli se mi prikrade podoba »mojega prijatelja«, fanta po imenu Christian. Fanta, ki je štel le 22 let, ko sem ga prvič spoznala, dve leti nazaj sredi mestnega središča Southamptona. Bil je tipičen angleški, izjemno deževen dan, ki sem ga večino preživela v trgovinah, kjer se je zdelo, da moram kupiti čisto vse, kar obstaja. Ko sem se tako s prepolnimi rokami vrečk napotila proti avtobusnemu postajališču, seveda sem bila mokra tako jaz, kot ves moj tovor, sem ga zagledala … pod koščkom stene, premočen. In posodica pred njim, v kateri je bilo več deževnice, kakor kovancev. Pogled nanj je zabolel bolj, kot lahko zaboli katera koli injekcija. Pristopila sem. In mu dala nekaj tistega drobiža, ki mi je ostal od nakupov. Zelo počasi, pa vendar je pogled iz tal usmeril v moje oči … in le po tihem šepnil »Thank you … thank you so much« … Čeprav z nasmehi običajno nimam težav, sem tega namenila z velikim cmokom v grlu, se tiho obrnila in odšla. Nekaj dni za tem, sem se znova sprehajala po istih predelih … in ga znova zagledala … na istem mestu … v istih oblačilih, ki jih je pred nekaj dnevi temeljito opral dež … bled … žalosten … Nisem si mogla kaj, da ne bi ponovno pristopila. Tokrat pri sebi nisem imela drobiža, a začutila sem, da ne morem mimo brez vsega. Posodica je bila obrnjena navzdol, kakor da je že obupal. Znova sem počepnila, jo postavila na svoje mesto in tokrat vanjo položila bankovec. Dvignil je pogled. Mi stisnil dlan in s solzami v očeh rekel že znan »Thank you«. A tokrat nekako nisem mogla oditi. Nekaj v meni si je želelo nekaj več, kot le podariš in greš. Previdno, počasi sem začela klepetati z njim. Zaupal mi je zgodbo, ki se me je tako dotaknila, da me je nekako spremenila. Le nekaj let starejši je od mene, pa se je usoda tako kruto poigrala z njim. A bolj kot vsa zgodba preteklosti, je zabolel stavek, o katerem še sedaj velikokrat premišljujem. »Ni najhuje kar se mi je zgodilo. Ni najhuje, da sem ostal brez doma. Ostal sem brez prijateljev. Ostal sem brez ljubezni. Ostal sem brez priložnosti za svojo prihodnost. Ostal sem … sam … Ko bi se vsaj lahko s kom pogovarjal. Ko bi vsaj lahko uresničil svoje sanje … svoje tihe in skrite želje …«  Morda sem tudi sama pred tem dogodkom na brezdomce gledala drugače in se šele potem začela zavedati, kolikšno bolečino smo ljudje sposobni proizvajati drug drugemu, ne da bi se tega sploh zavedali.

Pa saj so vendar to samo LJUDJE. Kot vsi mi. Le doma nimajo. Ni potrebno veliko, za sijaj upanja v njihovih očeh. Za iskrene stiske dlani. Besede »hvala« ki prihajajo iz srca. Ne potrebujejo veliko – le kanček spoštovanja, zaupanja … priložnosti …

Potrebujejo nas … Da jih sprejmemo medse. Da jim damo občutek pripadnosti. Da jim vrnemo vso dostojanstvo, ki smo jim ga po krivici odvzeli. Da drug drugemu narišemo nasmehe na obraz in prikličemo toplino v srca.

Da postanemo boljši. Da (p)ostanem spet le LJUDJE do ljudi.

DAN 07: Nasmehi

Žabica

Nasmeh za vsakogar?

november, 2013

Daleč nazaj ... ko je bil svet še barven. K.K

"Zgeckala te bom, da se bos smejala" je mala blondinkasta kepica vpila med tekanjem po kuhinji v mešanici mariborščine in otroški latovščini, ki jo med smehom lahko razumejo le redki. "Smeeeej se". "Saj pa se" se je poskušala nekoliko večja izvleči iz te igre, za katero je vedela, da ne vodi nikamor."Ne pa se ne!" se ni dala malečka in ji kot mačka splezala na kolena, ji ovila roke okrog vratu in še preden se je prav zavedala z vijoličnim flomastromn potegnila po licu. "No, zdaj pa imaš nasmeh!" se ni mogla upreti hihitanju, ko je zdrknila iz kolen in igrivo stekla stran..."Pa sem ti narisala nasmeh, saj si rekla, da danes riseš nasmehe" si je popovela, medtem ko je tavečja poskusila izmiti vijugasto črto.

december, 2014

"Daj nasmej se, zame" je šepetala v negibno še ne šestletno bitje, pokrito s tisočerimi cevkami. "Ti bom poskusila narisati nasmeh" je poskusila biti duhovita, ko so ji po licih počasi polzele solze. Na majhne samolepilne lističe je na kolenih skorajda avtomatsko risala smajlije in jih v ravni vrsti lepila na rob monitorja, ki je kričal, da je v tem malem bitju še življenje. Kot da bo kopica rumenih lističev dejansko zbudila nasmeh - v tisočerih plišastih Hello Kitty figurah, razvrščenih na nočni omarici, v risbicah, ki jih je narisala z nalivnikom in jih nalepila po steni za posteljo ... v moreči krivulji monitorja. Predvsem pa v tem majhnem bitju ... A dokler je tekla zelena črta, je bilo upanje. Oprijemljivo. Dokler je bil beep -  beep enakomeren, je bil še razlog za nasmeh skozi solze ... ves dan se je trudila in dan prej. A v sterilni belini tuje sobe, ki je postala skorajda bližje kot domača dnevna soba, se je nasmeh pomešal s solzami. V stisk drobne rokice je položila vse atome moči, ki jih je premogla, utrujena od vseh aktivnosti, večnega hitenja med tremi oddelki, dvema državama in kroničnim pomanjkanjem spanja. In nekje iz globin svojega bitja, iz katerega pravzaprav sploh ni vedela, da še obstaja, potegnila najiskrenejši nasmeh. "Daj, nasmej se,.. glej še jaz se do ušes in nazaj" je dejala, ko se je čez obraz razlegel nasmeh. "Verjamem vate.. in midve verjameva v božično pravljico" je še dodala na vratih, ko je odhajala. Nasmeha si ni izbrisala vse do vhoda v pediatrično kliniko. Zaradi nje. Zanjo. Ker je bil dan nasmehov.

7. december, 2015

Nasmeh? Zmogla bom, sem si dejala zjutraj, ne vedoč, da je včasih nasmeh najtežje, kar zmoremo. V času, ko ne znamo biti drug drugemu nič drugega in nič drugačni kot volkovi, je nasmeh pravzaprav tako redek kot planika v mariborskem mestnem parku. Kljub trdni volji je bilo prvih 8 ur konstantnega vihanja ustnic v nasmeh nemogočih. Reakcije ljudi, ki v življenju niso uspeli izkusiti prave bede, in v svoji lastno dodeljeni veličini zmorejo le eno - stopiti na druge, da se povzpnejo višje, je jasno brisal idejo nasmeha. A v sivini moralno meglenega dneva, ki je pravzaprav odkrival karakterje ljudi, ki te obkrožajo, boljše kot tisoč in ena psihoanalitična knjiga, se je nasmeh nekajkrat prikradel tudi v tistih osmih urah v službi "bele uniforme", ki bi pravzaprav morale biti najlepše ...

Nasmeh je bil ...

... ko sem med službeno pošto našla rdečo božičkovo kapico, ki mi jo je ob začetku decembra podaril eden od brezdomcev s pripisom "doktorca, ne moreš biti božiček brez kape" ...

... ko sem na poti na malico srečala bivšega profesorja iz fakultete, ki me je kljub razliki v spoštovanju, dostojanstvu in ne nazadnje letih, preprosto objel, rekoč "vedno sem vedel, da si ena super punca" ...

... nasmeh je bil v kavi s cimetom, ki sem ga pozabila natrositi nanjo v bolnišničnem kafiču .... a nanj ni pozabila natakrica ...

... nasmeh je bil ob spoznanju, da stetoskop, ki mi ga je na začetku študija podarila mamica, ki ga je imela še kot študentka... in ki je vmes nehal delati... še vedno dela (ali pa se je meni izboljšal sluh).

... nasmeh je bil glasen pisk, ko sem se odštempljala in zapustila svoje "uradno delovišče" ...

Potem pravzaprav ni bilo težko ...

... Karitas Ambulanta.

... Kavica s srcem.

... Nov bolnik, ki je bil tako navdušen, da imamo možnost zobozdravstvene oskrbe, da bo naredil kip...

... Obisk enega mojih najljubših brezdomcev, ki nam je malce "ušel iz sistema", a si je zapomnil urnik mojih ambulant in prišel ... ponosen, da ima obute nogavice (navadno nosi superge brez nogavic) - zaradi doktorce. Njegova želja, da nam pomaga pri kakšni Humanitarčkovi akciji ... 

... Nato metin čaj, ko se je Maribor začel pogrezati v temo in pismo na Humijev naslov s 30 srčnimi voščilnicami, ki sta jih izdelala Mateja in Jon ... Nenaprošena, a so bile več kot dobrodošle, saj so iskreno vrnile vero v dobro. V srčno. V samoiniciativno. V pot, ki smo jo izbrali.

.

.. in konec dneva je bil nasmeh ob skodelici (da, tisti obkrušeni modri pikasti, ki bi jo že davno morala dati stran) vroče čokolade (goste kot puding) in z lenim prebiranjem naključnih stihov Pesmi štirih, odeta v vonj cimeta, klinčkov in pomaranče ... do nosu zavita v rumeno odejo. To je bil tisti droben nasmeh, ki zaigra na ustnicah nezavedno ... ko se dan umiri ... ko si rečeš "vesel sem, da sem živ!" ... in vesel sem za vse rane, ki ti jih je namenila usoda ... kajti zaradi vseh teh.. zaradi vseh globin padcev - preprosti večer ob vroči čokoladi dojemaš kot vzpon. Z nasmehom.