November 2013
»Zakaj je tista gospa v vozičku« je malo kodrolaso bitje
spraševalo nekega jesenskega popoldneva, ko sta se prebijali preko Starega mostu.
»Ima kaj zlomljeno?« »Verjetno«, ji je odgovorila. » Zakaj pa potem nima gipsa?«
»Ker nekateri se ze rodijo z nogicami, ki ne morejo hoditi …. Ali pa si jih
tako zelo poskodujejo, da nikoli vec ne hodijo« »Hm, ampak potem jih tudi
nikoli ne bolijo, ko morajo dolgo hoditi, ker oni potem ne hodijo, ampak se
vozijo .....« je modrovala naprej.
December 2014
Tisoče lučk na ekranu je utripalo v razglašenem ritmu, ki so
ga prekinjali vmesni vzkliki siren, ki so v hadno naročje bolnišnice pripeljali
nova in nova presihajoča življenja. Motno je zrla vanje in stiskala malo ročico
v svoji roki. Zdelo se ji je, da jo je z vsakim »beep« enega od monitorjev
manj. Razčlovečeni merilci so bili vse, kar je govorilo o vztrajanju
življenjske iskrice v tem malem bitju, ki je nič hudega sluteč neko oktobrsko
popoldne na spolzki avtocesti ob trčenju kot raketa poletelo iz avtomobila,
kljub zaščitnemu pasu in končalo ob robu graške avtoceste kot kup celic, ki se
komajda oklepajo življenja. Nihče ni bil kriv, razen narave in neprilagojene
hitrosti avtomobila pred njim, ki je izgubil oblast in v sunkovitem verižnem
trčenju posegel po usodi treh avtomobilov. Ona je takrat delala, kot vedno. In
niti za hip ni smela pomisliti na večni »kaj bi bilo, če bi bilo«. Tiho je
gledala na dekletce, za katero se je zdelo, da pravzaprav spi, če ne bi iz nje
kot iz Marsovca štrlel tisoč in en kabel. Bil je 42 dan tišine, brnenja naprav
in usihajočega upanja. Pod oknom pa se je zbujal december, kot bi želel s
svojimi božičnimi lučmi, vonjem Gluhwein-a in prešernim smehom, priklicati
nekaj nasmeha na suhe ustnice (še ne) šestletnice.
Nekaj stavb stran, v isti bolnišnici, se je neko drugo življenje nadaljevalo…. A na drugačnem nivoju. To je njegova zgodba.
Aleš, december 2015
Ko mi je Ninna rekla, če lahko napišem, kaj se mi je
zgodilo, sem bil sprva šokiran, nato pa sem ugotovil, da je morda vzgojno za
vse, ki živijo v prepričanju, da se jim to ne more zgoditi. Takšen sem bil jaz
še pred letom dni. Po mojem prepričanju čisto navaden mlad človek s poklicem,
ki sem se našel v športu in tam nato iskal svoje bodoče poslanstvo. Šport mi je
bil dejansko vse. Pozimi smo hodili v hribe, plezali, skijali, bordari. Poleti
smo ajtali, surfali, windsurfali, plavali. Vmes pa smo tekali, preživljali ure
v fitnesih, igrali badminton, nogomet, odbojko, skvoš. Vedno se mi je zdelo
samoumevno, da lahko skočim za žogo in jo odbijem čez mrežo, da lahko skrčim
kolena in naredim perfekten floapy jump ali pa da lahko žogo pošljem v gol. O
invalidih nisem imel nikoli vsojega mnenja. Rekel bom takole, vem, da so bili,
le v mojem vidnem polju ne. Moja družba so bili mladi, energični ljudje, ki so vsako
prosto minuto športali. Ko so mi v rvih mesecih decembra, malo pred mojim
rojstnim dnem in po veliki množici operacij, lani povedali, da bom hrom. Ja,
hrom. Od pasu navzdol, sem mislil, da me je zajel nek velik val nekje v Novi
zelandiji in me vleče navzdol. Jaz hrom???? Pa ne me j****.
A da povem zgodbo z repom in glavo. Tisti dan, ko sem ostal
brez svojih hodečih pripomočkov je bil kot vsi ostali. Razen dejstva, da je
orkanski veter cel dan pihal vsepovsod. In ravno veter, ki sem ga vedno
priznaval kot gonilno silo mojih vodnih športov, kot ekvivalent svobode, je bil
na koncu tisti, ki je povzročil nepremišljeno zaviranje avtomobila pred mojim
in verižno trčenje, ki mi je vzelo noge. Dobesedno. O sami diagnozi ne bi
tukaj.
Prve tedne sem tako plaval med samopomolovanjem,
samoobtoževanjem in pomanjkanjem volje do življenja. In ravno vsaj tu sem si
želel pomagati sam, a mi (danes vem, da k sreči) ni uspelo. Poskus predoziranja
s pomirjevali v strogem bolnišničnem okolju je ostal le poskus. Nisem jokal,
besnel sem. Se zapiral vase, nisem govoril niti z najboljšo prijateljico, ki je
bila pravno formalno skrbnica mojega otroka in mu je bila bolj mati kot jaz
oče. Ničesar nisem počel. Zame se je takrat življenje končalo. Podpisal sem
kapitulacijo, se poslovil od vsega in se odločil vegetirat. Kaj pa naj bi
drugega? Bil sem fitnes trener, zdaj pa bom spaka na vozičku?
Leto kasneje sem še vedno spaka na vozičku, a sam zase
pravim, da s hudimi bicepsi. Po mesecih rehabilitacij v tujini, kjer zaradi
neštetih vaj, programov, terapij, niti nisem imel moči, volje pomisliti na
predajo, sem danes pač še en vozičkar. A vozičkar, ki se vrača v življenje in
se počasi spopada s posmehljivimi pogledi mimoidočih in dejansko s tem, kar je
počel sam. S popolno ignoranco okolice. Ob pomoči vseh, ki so mi stali ob strani, sem danes vesel, da lahko moji novi čevlji
zdržijo dlje, saj jim ne obrabim podplata ;) ko spijem kakšen kozarček, me pri
hoji ne zanaša ;) in vedno imam prost sedež in nikoli težav z dolgotrajnim
stoječim čakanjem, zaradi katerega bi me bolele noge. ;) In ravno v teh dneh se
iz tujine sam vračam v rodno Metliko z vlakom, hvaležen ekipi strokovnjakov, ki
so mi v letu dni vdahnili toliko energije, da sem sposoben samostojnega
transferja iz kraja v kraj, pravzaprav iz države v državo, kar se mi je prej
zdelo skorajda samoumevno. Morda se sedaj sprašujete, ali bom večni vozičkar?
Ne vem in na to mi ne zna odgovoriti nihče. A po prvi odigrani partiji »sedečega«
badmintona pred tednom dni sem ponovno ugotovil, da kvaliteta življenja ni odvisne od tega ali
stojiš ali sediš na vozičku, ampak kako živiš dan za dnem!
In žal mi je, da moram napisati, ampak lahko se zgodi
vsakemu izmed vas, čisto vsakemu. Napačen gib, napačna cesta, morda samo
previsoke stopnice. Nič vas ne obvaruje, ne vaša fizična pripravljenost, ne
ekonomska podprtost, ne priimek. Usoda lahko »odseka noge« čisto vsakemu. Zato
je še toliko pomembneje, da ljudi, ki imajo neke gibalne ovire sprejemamo kot
enakopravne člane družbe, saj so meje med nami zelo zelo tanke. In šele ko
sedimo na vozičku vidimo, kako zelo boli ignoranca soljudi.
Jap, lahko se zgodi tudi vam.
Aleš K.
Ni komentarjev:
Objavite komentar