Dan 18 : Dan otrok

KajaR

Biti z otroki je zdravilo za dušo.

Fjodor Dostojevski

Popoln začetek dneva – ali misija preživeti 5 šolskih ur pouka med vsemi temi odraslimi glavami z otročjo vsebino. Res ne razumem, kaj je tako zanimivega v podajanju peresnice čez razred, streljanju z listki in razstavljanjem kulijev na tisoč in en način. Ni ravno najbolj strašno zabavno delo kot delo, smešnost pa prav tako izgine že pri drugi ponovitvi iste fore. »Saj boš preživela, saj imaš rada otroke …« so bile moje besede vzpodbude in tolažbe hkrati. Res je, otroke imam preprosto rada.

Rada imam preprostost njihovih besed. Ne komplicirajo, ne filtrirajo tisočkrat preden nekomu povedo, da ga imajo radi, da je oblekel grdo majico, ali da je skuhal odlično kosilo. Rada imam otroško pristno veselje, ki je nalezljivo bolj kot katerikoli virus. Pa njihovo toplino, spretnost, iznajdljivost … Rada imam otroško razmišljanje … Razmišljanje, ki izgleda enostavno, a ko poskusiš … se zaveš, da si mogoče prestar.

Tako mi je uspelo preživeti dopoldan in kolikor hitro sem zapustila šolo, si nadela svojo »stalno decembrsko opravo« božično kapo, se je v meni prebudil en majhen otroški glasek, ki si je na ves glas prepeval »Belaaaa snežinka, ki (še ne) pada … Prebujalo se je pričakovanje popoldneva, posebnega dogodka, na katerem smo tako pridno zbirali darila za vse tiste majhne očke, ki bi sicer ostale »pozabljene na seznamu gospoda Božička« kar pa vemo, se ne sme zgoditi.

Velikooo daril tako čaka, da dobijo svojega novega lastnika ali lastnico, med vso zabavo pa nas je še predčasno obiskal ta rdeči gospod, ki ima škratke pod vsakim oknom in spremlja vsak naš korak, gospod Božiček.

Veselje otrok, ko so lahko sedli Božičku celo v naročje, je bilo neizmerno. Svoj delež so seveda prispevali tudi baloni. In glasba. Pa stojnica z vročo čokolado.

In en košček smo prispevali vsi mi skupaj. Z vsemi besedami, ki smo jih spregovorili. Stiski dlani. Objemi. Med laternicami dobrih misli smo ustvarjali neko posebno energijo.

Energijo, ki jo ima le ta poseben mesec december. Čas, ko vsi nekje v sebi iščemo otroka. Med peko piškotov, izdelavo voščilnic … ali preprosto  plesu na »jingle bells«. In otrok v nas živi. V našem nasmehu. Prijaznosti. Povezanosti. V iskanju sanj, domovanja gospoda Božička … v iskanju sreče, je nas zvest spremljevalec. Le pustiti mu moramo, da živi!