KajaR
Božični dan je. Dan, ki se ga veselim vso leto. Poln
pričakovanj. Iskric sreče v očeh vseh, ki me ta dan obkrožajo. Poln bitij src,
polnih topline. Objemov. Stiskov dlani. Tistih iskrenih.
Veselje, ki se prične že zgodaj zjutraj ob otroškem kričanju
»Kaaaaajaaaaaaaa, poglej Božiček je prišel in darila je prinesel«. Darila, ki
jih je seveda potrebno takoj odpreti. Ko je tako okrog in okrog smrekice ležal
razcefran papir, ki je še trenutke nazaj krasil vse škatlice z darili … sem v
mislih odplavala drugam.
Kaj počnejo ljudje, ki sem jim še nedolgo nazaj pravila »prijatelji«,
danes pa včasih le s težavo zmoremo izgovoriti preprost »zdravo« ko se bežno
srečamo na ulici. Bolj kot sem obujala spomine, več vprašanj sem imela. Eno je
bilo še posebej glasno … »A ne bi prenehala »kuhati mulo« in jih poklicala.
Sprejela svoj del napak. Se opravičila. In morda … odpustila?« »Ne, to pa že
ne. Saj nisem jaz tista »kriva« da je sedaj tako, kot je. Jaz pa že ne bom prva
»popustila«, ker je on/a začel/a…«
Vse lahko storim, se naučim. A moči pogrešanja ne znam
zbežati. Končuje se leto. Dobro ali slabo. Kakršno koli je že bilo, le še nekaj
dni nas loči in zamenjali bomo koledarje. Odprli nove rokovnike in začeli
pisati nove strani. Mogoče je danes priložnost za nas same. Da odpustimo.
Fantu, ki nam je v osnovni šoli zlomil srce … Prijateljici, ki nam je za hrbtom
zavidala novo torbico … Sestri, ki nam nenehno nastavlja sobo … Zdravniku, ki
je včasih tečen … Profesorju, ki zmeraj najde ravno tista vprašanja, katerih se
nismo učili … Danes je priložnost. Da rečemo oprosti. Vsem tistim, ki smo jim
namenoma ali nenamenoma izbrisali nasmeh iz obraza. Tistim, ki smo jih
prizadeli. Tistim, ki imajo še zmeraj poseben prostor na globinah našega srca.
Danes je priložnost … da odpustimo vsem. Morda si tega ne
zaslužijo. Morda so nam marsikaj krivičnega storili. Morda je čas, da stopimo
korak naprej. In storimo korak, za katerega drugi nima poguma. Da izrečemo besede
»Odpuščam ti« … Mogoče bo bolelo, se zdelo da ne zmoremo. A to ne počnemo le
zanje … To počnemo zase.
Včasih moramo odpustiti tudi sebi. Prenehati šteti
razočaranja in opaziti tisto, kar počnemo dobro. Božični dan je idealna
priložnost. Da si podarimo to darilo. Da zapremo oči, globoko zadihamo … Da se
pogledamo v zrcalu in rečemo »To je to. Bolelo je. A sedaj grem naprej. Čas je
za nove zmage. Za polet še višje.«
"Zapravljanje življenja je v ljubezni, ki je nismo znali
dati, v oblasti, ki je nismo znali uporabiti, v sebični previdnosti, ki nam je
preprečila tvegati in nas je sicer obvarovala nevšečnosti, vendar smo zaradi
nje ostali brez sreče." Neznan avtor
Ni komentarjev:
Objavite komentar