KajaR
…Objem je ene velikosti, ki
odgovarja vsem…
Delili smo jih … tople … iskrene … polne smeha … iskrive …
prisrčne … OBJEME! Delili smo jih vsem – otrokom, ki smo jim zraven
veeeelikegaa objema podarili še kak balon, ki je v žarečih očkah srečo še
podvojil … Delili smo jih tistim »svojim« po oceni let … in delili smo jih čisto
vsem ostalim. »Normalnim« in tistim »posebnim« … Stoje ali na vozičku. Smo »opremljeni«
s plakati »PODARIM OBJEM« čarali nasmehe v Mariboru.
Tu in tam nas je kdo z govorico oči vprašal »Pa dobro, kaj
pa se greste, a se vam je zmešalo?« … In mi smo mu iskreno zaželeli »lepe
praznične dni« … In na drugi strani je bilo veliko takšnih, ki so nam stekli v
objem, nekateri tudi za nami, z besedami »jaz bi tudiiiiiii objem« …
Bili so vseh vrst. Kratki. Dolgi. Pa tisti nekateri »še
malo, jaz bi še malo objema, ne še odit« … Mogoče so bili zdravilo za koga.
Morda je bil naš objem edin, ki ga je nekdo ta dan prejel. Od vseh objemov, ki
sem jih ta dan prejela … je bil eden še posebej lep. Ko sem med množico ljudi
objela gospo na vozičku, ki nas je ves čas le tiho gledala iz ozadja, a so ji
ves čas oči kar žarele. Mi je dejala, da je to eno najlepših daril. Da ni
pričakovala, da bomo objeli tudi njo. Da nas ima rada. Ne poznam je.
Najverjetneje je ne bom nikoli več srečala. A ta objem je bil tisti vsebujoči
čar decembrskega duha.
So objemi tista čudežna stvar, ki nam manjka v tem
(pre)hitrem tempu življenja? Poznamo
tisto pravo vrednost tega? Morda pa imamo dve roki prav zato … da lahko
objamemo drug drugega. Ker včasih je potreben le en objem, da nekatero srce
začne ponovno utripat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar