DAN 01 - Imeti rad

Začetki pred začetkom 

Letos smo blog razdelili v parne in neparne dneve. Med dve povsem različni članici, ki jih ločuje skorajda desetletje. Med blondinko, ki to ni, in rdečelasko, ki je vse, kar rdečelaske so. Neparni dnevi, v katerih bomo pisali zgodbo, ki ni bila nikoli napisana in je ravno tako božična, kot je božična marsikatera zgodba legendarnega Andersena ....

Parni dnevi so tako za vse, vas.... Ki nas spremljate, ki se z nami poistovetite vsako jutro, ko poskušamo biti ljudje... 

Neparni dnevi so za našo najmlajšo, najmanjšo članico. Za vse otroke tega sveta. Po srcu, po EMŠU... 

Žabica

maj 2013

" Kaj pomeni, da si dober" je vprašalo malo svetlolase bitje, ki je capljalo za skorajda povečano kopijo, s katero jo je vezalo več kot bi jo vezala genetika. " Da spoštuješ ljudi" je dahnila in še nekoliko tesneje stisnila od sladoleda zapackano dlan bitja v roznati oblekici. " Da jih ne prizadaneš, da jim narišeš nasmeh na obraz." "Pa si ti dobra?" je nadaljevala mala s sijajem v očeh. Ona ni vedela, kaj bi odgovorila. Nekam v tišino poletnega dneva je zamomljala "Poskušam biti". Mali otrok pa je v svoji otroški neučakanosti rinil naprej "in zakaj nisi? vsak dan?" Ni odgovorila, ampak se je začela spraševati, zakaj pravzaprav nismo. Dan za dnem dobri. Ali to vsaj poskušamo biti ... Takrat se je nekje med v kepi mesa, ovici v celofan žil začela rojevati ideja... prav posebna. topla. Ki je nekaj mesecev samo čepela v njej, se verbalizirala ob topli limonadi in nekem izletu v neznano ... In nato zaživela.... Pisalo se je leto 2013.

...  december 2013

"Decembra bova vsak dan počeli dobre stvari, veš" ji je dejala, ko je zapenjala njen svetlo plavi plašček. "Kaj pa?" radovednost je odplavila zaspani lesk očk, ki so začele v skorajda zimsko jutro gledati z novim zanosom, z radovodnostjo kot jo zmorejo le otroci. Ona je bila tiho. Razmisljala je, kako tako majhnemu bitju pravzaprav razlozis, da kaj so dobra dela... kaj poceti... je to sploh vzgojno... ali to potrebujemo samo odrasli? "Ze vem" je nekje med vrati kriknilo dekletce. "vem, kaj bo moje dobro delo". Privzdignila je obrv, vprasujoc pogledala ta majhen skupeh celic, ki je pravzaprav sele zacenjal ziveti... "cel svet bom imela rada. se najbolj pa tebe! tudi ko mi ne bos dovolila risat z voscenkami po tleh. in učiteljico Miro, ko se bo jezila, da ne pojem haše omake. pa še Sandija bom imela rada, tudi če mi bo vzel Kittyko. Je to dobro delo?" Je?, si je mislila. Je imeti rad, pravzaprav dobro delo, ali nekaj, kar bi morali čutiti tako preprosto kot zimski hlad, kot poletno vročino... Nekaj tako preprostega, kot vonj pomladi ... kot lakota... Zakaj je oem to včasih tako težko reči? Povedati? Pokazati? Zakaj je tako pomembno, da se skrivamo za tisoč in en oklep? 

"seveda je" ji je rekla... "zagotovo je svet lepši, če se imamo radi". "ne ni samo svet. tudi nebo je, ker jaz te imam rada dooooo neeebaaa" je zapela mala in jo objela, kljub temu, da je ura nevzdrzno tiktakala in ju vlekla v vsakdanjih ....objeti sta stali. Kot tolikokrat prej. Velika in mala. Dve, ki sta se našli v svetu na način, ki ga je bil sposoben razumeti malokdo. Ki sta si pripadali bolj, kot bi si pripadali, če bi bili iz istega mesa in bi si delili genetski material.
"Ali moraš imeti rad samo enega človeka?" je čebljala naprej, ko sta se prebijali čez sivino jutranje megle in manevrirali med prehodi za pešce in nestrpnimi vozniki. "Nikakor" je zasoplo odgovorila in razmišljala, kam je šla njena kondicija. "rad imaš kot imaš veliko srce" je poskusila pojasniti. "ja, ampak jaz imam mali srček." se ni dala odpraviti. "Ni res. Več ljudi kot imaš rad, več jih spraviš v srček ... in večji postane. S tem raste, ne z žganci, krispiji in čokolado" ... Tiho je drobcljala poleg in mrščila svoje čelo "No, potem pa bom jaz imela danes zelo rada. Kar celi svet.... da bom imela velikoooo srce. tako kot ti!" je nato zaključila in brcnila kamenček ob poti s pisanimi škorenjčki... In jo pogledala z najsvetlejšim pogledom na svetu "ampak najbolj rada bom imela pa tebeee!"
Zamudili sta v vrtec - spet. A zdelo se je, da ni bilo vazno. Skupaj sta bili nepremagljivi, skupaj sta tvorili svet, ki je bil samo njun.... "Rada te mam moja-moja" je se zaslisala, ko je lovila ravotezje nekje med vrati in kalkulirala, koliko bo zamudila v službo.... "jaz tudi tebe, pika-poka" ji je še uspelo zašepetati vetru, preden jo je skorajda odnesel v dan ...

.... december 2014

"Rada te imam" je zašepetala v množico cevk, ki so prepredali bledo telo med še bolj bledimi rjuhami. Ponavljala je trojico besed, kot mantro, ki bo odprla veke bitja, ki je tako poznano, tako ljubo ležalo pred njo. Zelena črta EKGja nad njeno glavo je vztrajno risala sledove življenja, ki so med množico solz še vedno bili v ritmu upanja. Gledala je v številke, ki so utripale na zaslonu, kot dokaz, da je še možno ... da se božični čudež lahko zgodi. Ona je vendarle verjela v čudeže! Na omarici poleg bledega kalupa so stale razprostrte Hello Kitty-ke vsem možnih oblik, iz njenega mp3-ja je tiho odzvanjal Bruce Springsteen, ki ga je tako spretno uspela vnesti med najljubše skladbe skorajda šestletnice .... Na polici je ležala že stokrat prebrana Zvezdica zasapanka, čez katero se je prebijala v nemščini ... pa v slovenščini ... da bi vsaj z enim od jezikov spodbudila spomin, ki bi odprl oči njene male. Stiskala je majhno rokico, ki se je izgubila v dlani in čakala, da zven njenih besed polepša svet, tako kot sta skupaj verjeli, da ga lahko ... Brnenje strojev v sobi je rezalo tišino in potiskal njeno mantro tiho vanjo ... a ni je izpustila ... To je bil njun dan. Tudi njun. In vedela je - globoko v sebi je vedela, da bosta ponovno skupaj jedli sladoled tam na mostu, popackani po bradi kradli druga drugi koscke cokolade ... vedela, je da se bosta skupaj v bazenu se igrali delfincka in jima ne bo mar cudnih pogledov ... vedela je, da bosta skupaj iskali skrivne poti na Pohorje ... in bo mala rocica z odisavljeni robckom brisala prah iz njenega kolesa, medtem ko bo sama poskusila pricarati vecerjo ... Vedela je, da se bo poleti ponovno jezila, ker si bo z alkoholcem ponaredila njene tatuje na nartih ...  Vedela je, da bosta skupaj sedeli "in bingljali" z nogicami v dolino ter šteli hiše ... Vedela je. Preprosto je vedela.
Le tega ni vedela, kdaj.

... december 2015
"Rada te imam, ker si me naučila živeti" je zašepetala v toplo, skorajda pomladno jutro. "Rada te imam, ker si me naučila odpreti srce". 


Tako lahko se zdi, da je imeti včasih rad. Vzljubiš preprosto zven besed. Postavitev stavkov. Morda premočrtnost razmišljanja. Smisel za pravljice. Karakterne lastnosti. Vzljubiš. Včasih niti ne opaziš, drugič opaziš. A malokrat poveš ... Takrat ugotoviš, da pa vendarle ni tako preprosto.

Kaj pravzaprav pomeni imeti rad? Kaj pa če nimaš rad samo ljudi? Kaj pa če imaš resnično... rad ceeel svet?

Hmmm na prvo žogo - preprosto ... Zase vem, da imam rada Pohorje.  Že od prvega dne, ko sem kot brucka stopila v Maribor in se je kot mogočno obzidje bočilo pred menoj v vseh barvah palete, ki jo lahko naslika jesen. V letih se je ljubezen stopnjevala do te meje, da je Pohorje postalo pribežališče v vseh trenutkih mojega življenja – z njegovimi gozdovi sem delila solze razočaranja nad propadlimi zvezami, ki so se takrat zdele »tiste prave« … Tam sem se skrivala s knjigami, polnimi faktografije, ki je v utrujene možgane nikakor nisem mogla spraviti v mestnem smogu. Tam sem iskala mir pred ponorelim vsakdanom … Tam sem našla upanje, vero in motivacijo … In tam sem odkrila, da sem zaljubljena v gorsko kolesarjenje. Nič kolikorat sem na tisoč in eno socialno omrežje zapisala »Rada mam Pohorje«.  A ni samo Pohorje – rada imam pravzaprav tudi Kamniško – Savinjske Alpe, ki bodo v mojem srcu vedno Savinjske (brez zamere Notranjci ;)). Ojstrico s svojo neponovljivo energijo. Dolino Korošice, kjer se v objemu gora počutim povsem varno. Rada imam Mojstrano. Pa Vrata. Stol. Vsa hribovja in gorovja naše domovine. A rada imam tudi modrino morja … Veter v laseh, ko se s kajtom zapodim v sfere svobode, ki jih razume samo tisti, ki je kdaj izkusil pravi floapy jump. Rada imam pravzaprav Slovenijo. In tega me ni sram povedati … Vsakič znova, ko se vračam iz Milana, Trsta, Brnika avto napoljnjuje »Zelena dežela«, ki je pravzaprav daleč od mojega glasbenega okusa … A jo imam rada. Rada imam vonj kave ob jutrih. Sladkorno peno, ki se prime ustnic. Težke ritme bas kitare. Rada imam prevelike hoodije, pod katere se lahko skrijem. Kapuco, ki diši po Lenorju. Rada imam Gorjus punčke. Zlobceve stihe, ki me kljub temi pomirjajo. Rada imam - življenje. 

A ko pride do ljudi – se zatakne. Zmedeno sem polovico dneva zrla v telefon, ne da bi točno vedela, kaj naj z njim naredim (načeloma teh težav nimam, saj sem verjetno eden redkih porabnikov > 1000 sms/ mesec). A na koncu sem uspela. Povedati. Napisati. Rada te imam, ker ....

Kot posebno čast si štejem, da me nihče ni poslal v ustanovo za korekcijo psihičnega statusa. Niti mi ni nihče napisal nazaj "wtf"? Ugotovila sem, da dejansko lahko s sporočilom sprožiš reakcijo ... val.... ki se vrne kot bumerang. A ne pri vseh. A tega niti ne pričakuješ.

Imeti rad je tako poslanstvo. Odgovornost. Lepa, a včasih boleča skrb.... Imeti rad je predvsem čustvo, ki nas v vsej prvobitnosti, silnosti dela Ljudi... Pa naj imamo radi sosedovega mačka, sveže zemljice ali fanta, ki nam bo nataknil prstan.