DAN 06: Pospravljamo omare ... pospravljamo zivljenje

KajaR

Med dnevi svojega »angleškega življenja«, sem v eni izmed prikupnih trgovinic londonskega Notting Hill-a na eni tablici prebrala zapis, na katerem je pisalo:

»Smisel pospravljanja je prepoznati stvari, ki te osrečujejo.«

Ko sem tako danes iz omar jemala stvar za stvarjo, dokler le te niso bile popolnoma prazne, sem si v mislih ponavljala ta stavek. Kakor velika večina ostalih deklet, tudi sama rada nakupujem. Čevlje, majčke, torbice, spominke, pa še in še … ne glede na to, kje in kdaj. In seveda vse pridno (na začetku še) zlagam, (kasneje) nalagam in (na koncu) tlačim na police, vse skupaj pa zvesto spremlja pritoževanje nad večno »premajhnimi« omarami.

Priznam, potrebujem le nekaj minut, da iz lično pospravljene sobe pričaram razdejanje, ki bi sledilo v primeru padca atomske bombe točno na sredino postelje, za katero se je zdelo, da je sploh ni v sobi, saj je bila popolnoma prekrita z vsemi stvarmi, ki so čakale na temeljit pregled in zlaganje. Ob prvem pogledu na vso zmešnjavo, sem si zamišljala, kako super bi bilo, če bi sedaj lahko živela v pravljici, kjer bi v sobo vstopil sveti Miklavž in svojim parkljem zaukazal pospravljanje. A ker čarobnih sposobnosti za enkrat še nimam, sem se lotila dela.

Začela pri majčkah, nadaljevala z vsem ostalim in zaključila pri nogavicah, katerih urejanje v pare je spominjalo na igro spomina. Najdi par. In večino mi jih je uspelo. Med zlaganjem vsega nazaj v omare, ki so se v tem času čudežno povečale, sem začela razmišljati, koliko stvari imam takih, ki jih nisem (in jih najverjetneje tudi ne bom) nikoli oblekla, uporabila. Za katere je bil razlog nakupa morda le trenuten preblisk »u, to mi je pa všeč, MOGOČE pa bom kdaj potrebovala, nosila …« in se ta dogodek seveda še ni zgodil. Popolnoma brez pomena zasedajo prostor, jaz pa jih pridno premikam iz enega konca na drugega, odvisno od potrebe drugih stvari.

»Pa zakaj jih preprosto ne daš stran, zakaj jih kar naprej hraniš?«

»Mogoče pa kdaj pride prav … Mogoče mi bodo pa kdaj bolj všeč, kot so mi danes … Pa saj je samo ena majčka … In ena jakna … Pa nekaj nogavic … Pa dva ali trije šali, katerih barve mi niso ravno ljube …«

Monologi, ki so se vrstili v glavi eden za drugim. Vprašanja »zakaj to« so se vrstila eno za drugim, pa pri nobenem nisem našla pravega odgovora, ki bi prepričal mene samo, kaj šele koga drugega. Pa saj res ne potrebujem pol teh stvari. Prelagam jih, med tem ko nekdo hodi v isti majici morda več kot teden dni. Iščem prostor za kup šalov, ki jih ne bom nikoli nosila, ker mi pač niso všeč, med tem ko ljudem na mrazu trepetajo ustnice.

»Ne Kaja, danes ne boš stvari le zložila na mesta, danes boš naredila red!«

Tako sem zraven omar postavila dve škatli in nanju napisala »Vse stvari, ki jih nisem nikoli uporabila, pa jih morda nekdo potrebuje« in vanje pridno razvrščala stvari, ki spadajo v to kategorijo. Nekatere sem tako v škatli položila brez težav, pri nekaterih stvareh pa sem dolgo časa premišljevala in jadrala med »dati« in »ne-dati«. A odločitev je na koncu bila premišljena, dobra … škatli polni … in omare prostorne.

Tokrat sem obdržala stvari, ki me osrečujejo. Ki so zame pomembne. Ki jih potrebujem. Ki jih želim. 

HUMANITARČEK

Je danes spakiral srajice, jopice, čevlje in z njimi obdaril brezdomce ... Ter končno do čistega pospravil svoje skladišče, ki mu ljubkovalno pravimo "brlog" .. In rumeno črno skladišče čaka, da ga ponovno napolnite ...