KajaR
»Za PRIJATELJE, si je treba čas
vzet … se poveselit … in kdaj znat potrpet … saj za PRIJATELJE, je dobro le
najboljše …«
Po noči, katero sem preživela bolj v budnem stanju kot
sanjah, so moje oči zasijale ob zvonenju budilke zjutraj. Že prve misli so
poskrbele za aktivnost možgan. »Danes bom (še boljša) prijateljica« in »danes
bom izkoristila priložnost, ter povedala čisto vsem prijateljem, kako rada jih
imam« … Naloga, ki sem jo že težko pričakovala. Preprosto sem vedela že zjutraj
… »da bo danes en lep, srečen, PRIJATELJSKI dan« …
Tako sem pričela z misijo … pisanja sporočilc vsem tistim »krivcem«
da se moj svet vrti še lepše kot običajno. Vsem mojim »lučkam v tunelu« …
Ljudem, zaradi katerih je svet preprosto lepši.
Nekaterim sem hvaležnost izrazila kar na koščku papirja, ki
je bil »odveč« na delovnem listu pri uri angleščine. Drugim sem to pokazala
preko »črk prstov« … In spet drugim sem zapolnila socialna omrežja.
V dnevu, za katerega se je zdelo, da mineva trikrat hitreje
kot običajni in se mi je že cel dopoldan mudilo … sem našla čas za čaj s prijateljico,
s katero se poznava že od majhnih nog, ločuje naju celih 23 km a vendar so
trenutki čajev in kav skoraj planiranje nemogočega. A ko sva skupaj, se zdi kot
da se nikoli ne bi ločili. Seveda je tudi nadaljevanje dneva potekalo v vzdušju
– prijateljstva, v duhu velikega božičnega nakupa, ki bo pričaral nasmehe na
marsikateri obraz starejših ljudi …
Seveda je tudi telefon deloval veliko bolj aktivno, kot
ostale dni. Odlično sredstvo, ki te
poveže z ljudmi, ki jih fizično zaradi prevelike razdalje ne moreš objeti, a
vseeno čutijo toplino, poslano preko »sms-ja«. In naloge še zmeraj nisem
zaključila. Še zmeraj imam nekaj minutk, da povem čisto vsem kako jih imam
rada.
December je pač mesec, drugačen od ostalih. Priložnost, da za nekaj trenutkov pustimo vse
delo, skrbi … in izkoristimo čas z osebami, brez katerih bi bila naša življenja
veliko bolj pusta. Za PRIJATELJE, ki ostajajo. Poznajo melodije naših src in
pridno nam jih pojejo, ko sami pozabimo besedilo. Morda jim premalokrat povemo,
kako ponosni smo nanje. Kako posebni so. Morda jih premalokrat pohvalimo. A so
zmeraj tukaj. Dovolijo nam padati, a nikoli ne pasti. Dovolijo nam odhajati, a
zmeraj nam dajejo razlog, da se vrnemo. Nekatere poznamo že desetletja, spet
druge smo morda opazili še nedolgo nazaj. A vsi so pustili svoj pečat na vratih
naših src in skupaj z nami kreirajo mozaik, ki nosi naslov »Življenje« … Včasih
jih morda ne vidimo, a vedno so nekje z nami, tudi če so tisoče kilometrov
stran. In ta dan je bil zanje.
Bil je priložnost za
vse nas. Za vse tiste, brez katerih naša življenja ne bi bila, kar so. Za vse
posebne ljudi, ki nam jih je poslalo vesolje. Tiste, ki nosijo naziv
»prijatelji« in jih ne omejujejo številke … let, nazivov, finančnega statusa. Tiste,
ki nas spremljajo že veliko časa in so postali že del neke »posebne družine« …
pa tiste, ki so našo pot prekrižali še nedolgo nazaj … in pričarali nasmehe na
obraz.
A namen današnje
naloge ni bil le »enkraten« … povejmo prijateljem to vsak dan. Znova in znova.
Čeprav vemo, da smo jim že. Naj bo dan prijateljstva vsak dan.
Vsak trenutek. Vsaka
nova priložnost. Da cenimo vse … tiste, ki so prišli … ostali … in puščajo
sledi. Pa tudi za spomin na tiste, ki so bili v našem življenju le nekaj
trenutkov, katerih glasov več ne slišimo … a so vendarle z nami, v globini
našega srca. Tiste, zaradi katerih je pogled v nebroj zvezd na nebu toliko bolj
poseben … saj veš, da se ti prav iz najsvetlejše zvezdice smehlja nekdo, ki je
ponosen. Nate.
Bodimo PRIJATELJI …
vse leto.
Saj poznamo stavek: »Dober
prijatelj je cenejši od psihoterapije.« (in tudi učinki so neverjetni!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar