Žabica
Zdravje kot dobrina?
november, 2013
Sedeli sta na tleh dnevne sobe me tisoč in eno škatlico zdravil, ki so bili poslani in predani za akcijo zbiranja zdravil. Mala kodrolasa glavica je medtem risala, večja pa je poskušala razločiti še veljavna zdravila od tistih, ki jim je že pred časom potekel rok; a se ljudem ni ljubilo pregledati in pogledati niti na datum oz. so jasno gojili mnenje, da "eh, kaj pa je nekaj pretečenih mesecev za nekoga, ki nima".
"A je za vsako bolezen tableta?" je med risanjem vprašala mala glavica. "Ne, za nekatere je dovolj čaj, spanje, kakšno zelišče". "Zakaj pa potem ni 'dobeden' poslal čaja ali rožic?" se ni dala odgnati, prepričana, da je svet linearno enostaven. "Hm, ne vem... zato ker je verjetno lažje pojesti tabletke in ljudje še vedno samo to dojemajo kot zdravje" je odgovorila bolj sama sebi. "No, potem pa greva midve kupit čaje", se ni dala in je že lezla iz stola, da bi odšla v bližnji Spar ... "da bo za tiste, ki jih boli želodček ali grlo in jim ga bodo skuhale mamice, tako kot ti meni".
december, 2014
Ozdravi. Ozdravi.
Mantra, ki jo je šepetala sama sebi, medtem ko je poskušala ujeti ritem vsakodnevnih obveznosti je postala del njenih dni. Drugi mesec zapovrstjo. Drugi mesec hitenja med službenimi obveznostmi in skorajda obveznim hlinjenjem nasmeha. Drugi mesec božičnega Gradza, od katerega so jo na prihajajoče praznike spominjale le utripajoče lučke monitorjev. Drugi mesec, ko so se vse božične želje strnile v eno - Ozdravi. Ozdravite.
In ni vedela, ali tihi šepet pomaga... A včasih se je zdelo da - nekje na drugem koncu Slovenije je bil dedek za trenutek, za dan boljši. In tukaj je morda padel intrakranialni pritisk za spoznanje ... ter dvignil val upanja, s katerim se je lahko spopadla z dnem.
Zdravje. Preživetje.
Samo to.
9. december, 2015
Dan za zdravje ali dan, ki smo ga zasnovali, da bi s eljudje aktivno začeli zavedati, da pravzaprav zdravje v sodobnem času ni dobrina, ki bi bila dostopna čisto vsem, se je začel ... z razvijajočo migreno, ki me že dolgo ni prijela v kremplje. Kot velikanska železna roka je primež bolečine počasi stiskal desno polovico glave in mi poskušal prodreti v tok misli. Neodziven na vse nemedikamentozne in medikamentozne prijeme je tako zaznamoval dan - namenjen zdravju.
Iz svoje že tako izropane "domače" lekarne pravzaprav nisem mogla vzeti niti škatlic lekadola, sem pa na poti v službo kupila nekaj škatlic le tega, svoje so dodale še naše medicinske sestre in skupaj smo veliko vrečo dostavili v Ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja ... Karitas Ambulanta kot ji skorajda ljubkovalno rečemo vsi Mariborčani.
Ambulanta, za katero pravim, da je ena tistih zadnjih, ki na prvo mesto dejansko še postavlja človekovo zdravje in ne zdravstvo kot sistem. Tista, za katero so ob odprtju leta 2005 dejali, da je "tujek v sistemu", saj ni (in še vedno ne) našla svojega prostora znotraj veljavnega javnegazdravstva. Tista, z 42 zdravniki prostovoljci in preko 2400 glavarine. Tista, ki je tik pred začetkom naše akcije praznovala 10 let. Tiste, na katero sem ponosna, saj se mi zdi, da poskušamo delati dobro ... V vseh pogledih ... In tista, ki jo bo elektronizacija receptov potisnila ob novo oviro, za katero še vedno ne vemo povsem, kako jo bomo uspeli premostiti, zato so škatlice pomembne ... Vsaka posebej - saj v naši ambulanti dejansko ni receptov, ampak ljudje brez zavarovanja dobijo "škatlico v roko na roko" ...
In ko sem pred 14 dnevi pripravljala predavanje ob 10 obletnici sem se spraševala, ali je zdravje res dobrina, ki bi morala biti dostopna vsem, ali pa z razrastom kapitalistične usmerjenosti sedaj veljavni Bismarckov sistem zdravje vendarle dojema kot privilegij? In to tisti del, ki je lahko popravljiv ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar