KajaR
Zaustavi tek in sedi na breg
ter vzemi brezdelje v naročje..
saj hitro, prehitro pretečeš čas
od sebe otroka do sebe starca...
Tone Pavček
V vsem decembrskem hitenju, sem danes upočasnila svoj korak.
S svojo od mrazu skoraj že ledeno roko sem stisnila toplo dlan, polno gub.
Podarila sem objem in jih še enkrat več dobila nazaj. Smejala sem se in
zabavala. Prisluhnila čisto vsem spominom na že »davne« božične zgodbe in spila
hektoliter čaja.
Znova sem v sebi začutila tisto posebno energijo. Smisel
prazničnih dni. Po vsem opravljenem delu »Božička« sem se popoldan tako
ustavila na obisku pri osebi, ki jo v življenju neizmerno cenim in imam
neskončno rada. Pri svoji prababici, ki je vse več kot le to.
Ob nadetih božičnih kapah sva tako poslušali vse božične
pesmi, kar jih premore youtube. »Veš, pogrešam božično vzdušje. Vse imamo,
kilometre lučk, neskončno izložb v vseh mogočih dekoracijah, imamo pesmi, tudi
dogaja se povsod nekje … ampak nimamo več vzdušja. Vsi le še hitimo mimo vsega,
glasbe »smo siti«, dekoracije so brez vezne, lučke so pač tam nekje, da ni
teme. Nimamo se časa ustaviti in prisluhniti zborčkom, ki tu in tam še pojejo
na ulicah, nimamo časa da bi sami izdelali voščilnice, jih napisali in poslali
po navadni pošti … Še keksov se nam ne ljubi peč, ker so v trgovinah tako ali
tako cenejši. Smrekice lahko kupimo že okrašene. Ni mi všeč tak prazničen duh,
žalostna sem …« sem se potožila in ko sem že želela sneti svojo božično kapo in
jo pospraviti nekam na dno omare, saj tako ali tako nima več smisla »igrati se
Božička« ko pa nihče ne verjame več v čarobno moč decembra … me je močno
stisnila k sebi in rekla : »Veš, veselje je. Ko prideš na obisk, pa se skupaj
smejeva in zabavava, ko nama je fajn. Ti si skozi vesela, ti si zmeraj imela
rada december. Čeprav nihče ne pošilja več voščilnic, so pa sigurno vsaj malo
veseli, ko dobijo tvojo.« In potem mi je pokazala voščilnico, ki sem jo poslala
lani prav njej. Še zmeraj jo je hranila, na prav posebnem mestu.
Morda ima pa prav. Tako sva se skupaj lotili peke piškotov.
Piškotov sreče, pristnosti … in sanj. Vsak je bil malce drugačen, vsak je nosil
svoje sporočilo. Piškoti, ki so bili najini. Posebni, a srčni. Predvsem pa
polni tistega pravega božičnega duha. Samo snežiti bi še moralo začeti, pa bi
bil popoldan, ki se je prevesil v večer že kičast.
Čas, ki ga preživiva skupaj zmeraj mine prehitro. Še posebno
takrat, ko poslušam toliko zgodb, ko zaprem oči in v mislih odpotujem za sledmi
besed. Ko ne poslušajo ušesa, temveč srce. Tako je minil tudi današnji dan. Z
besedami »se vidiva spet jutri« sem jo objela in pot nadaljevala še k
preostalima babicama, ki ju imam seveda prav tako zelo rada. Smejale smo se ob
vseh idejah, kako bi lahko ukradli »gospoda Božička« in debatirale, katera ima
boljši recept za tisto čisto pravo potico. Zmagovalko izdam, ko preizkusim vse
tri recepte.
Do takrat pa si želim, da stric Božiček znova posuje malo
čarobnega prahu in vrne iskrice v oči ljudi, ki so pozabili na bitja lastnih
src … Naj bo december lep, edinstven za vse nas …
Ni komentarjev:
Objavite komentar