KajaR
Lepilo, škarje, prtički, blago, kosi razno raznih papirčkov
… vse je pripravljeno za ustvarjanje. Voščilnic. Takih neposrečeno posrečenih.
Nepopolno popolnih. Z napako ali brez. Srčnih. Za posebne ljudi.
Pisane, vseh možnih barv in oblik so tako nastajale ena za
drugo. Vsaka je vsebovala svoje posebno sporočilo. Nekatera so vsebovala še
pisma.
Saj so mi všeč vsa sporočila, ki jih dobim po elektronski
pošti, na telefon, z več ali manj isto vsebino. A občutki, ko me v nabiralniku
čaka kuverta s pravim, na roko napisanim pismom, doma izdelano voščilnico … so
edinstveni. Nobena »Merry Christmas« pesmica jih ne more nadomestiti.
Tako tudi jaz vsako leto pošljem kupe voščilnic. Pošta je na
moj račun izjemno srečna, poštar pa ima vsako leto več vprašanj »Ja a ti res
pišeš celemu svetu?« … No, celemu svetu ravno ne pišem, toliko časa spet nimam.
A voščila sem to leto poslala v res veliko različnih držav na vse konce sveta.
Napisala sem tudi pismo za osebo, ki ga nikoli ne bo prijela
v svoje dlani in prebrala. Napisala sem pismo prijateljici. Pripovedovala sem
ji o vsem, kar se mi je zgodilo, kar se dogaja. Pisala sem na njeno barvo
lista, s pisalom ki mi ga je podarila ona. Dodala sem spomin, ki naju povezuje.
Zalepila kuverto. A ker naslova »nebes« ne poznam, sem ga pospravila v eno
svojih »škatel spominov« … na posebno mesto, kjer bo čakalo … vse do dneva, ko
se ponovno srečava.
Ko sem tako poslala vso »pošto srca« … sem pismo napisala še
sebi. Ja, sama sebi. Da me bo postavilo na realna tla, ko bom želela poleteti
višje od svojih zmožnosti … in da bo me motiviralo, ko se meni več ne bo
ljubilo.
Koliko pisem pa ste danes poslali vi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar