KajaR
Današnji dan je namenjen Njim. Ljudem, ki so prav tako kot
vsa človeška bitja tega sveta zgrajeni enako, iz mesa in krvi. Občutenja. Morda
malce slabših oblačil in kdaj pa kdaj vonja po znoju, kakšni cigareti. Včasih z
neurejenimi frizurami in razcefranimi čevlji. Velikokrat deležni krutih obrazov
vseh nas, »navadnih, normalnih« ljudi. Ta dan je zanje. Za vse oči, skozi
katere se zrcali vera in upanje. Morda pa bo prav ta noč prinesla trenutek, ko
se rodi kak čudež in bo jutri svetlejši dan.
Dan namenjen vsem dlanem, ki so ti
pripravljene pomagat po svojih zmožnostih. Ta dan je za vse tiste božične
želje, ki prihajajo nekje iz globin src, za katera se zdi, da so ljudje nanje
kar pozabili. Jih spregledali, zaobšli. In čeprav se zdi, da smo ljudje pri
vseh teh mrzličnih nakupovanjih pošteno zašli s poti … so prav Oni tisti, ki
nam poskušajo odpreti oči … da tudi ena sama čokolada z lešniki pomeni veliko.
Veliko več, kot si sploh lahko predstavljamo.
Na soncu, vetru, dežju, mrazu … So tam. Sami. Deležni
marsikaterega ostrega pogleda, težkih besed, obsodb mimoidočih. »Pa saj tako
samo pijejo, kadijo, pa še delat se jim ne ljubi …« Pa še in še in še podobnih
stavkov iz vseh strani. Njihov pogled je prazen, pust. Žalosten.
A mi »normalni« ljudje sploh premoremo pogled v oči, vsem
tistim na drugi strani? A se znamo za trenutek ustavit, izklopiti vse sodbe v
glavah in preprosto dovoliti človeku – biti
človek? Premoremo stisk dlani? Si upamo prisluhniti zgodbam življenja, ki
jih znajo povedati ti ljudje? A smo v današnjem času sploh še sposobni ustavit
korak, ali pa si le želimo zbežati mimo, s peskom v očeh, kot da se nas vse to
ne tiče?
V misli se mi prikrade podoba »mojega prijatelja«, fanta po
imenu Christian. Fanta, ki je štel le 22 let, ko sem ga prvič spoznala, dve
leti nazaj sredi mestnega središča Southamptona. Bil je tipičen angleški,
izjemno deževen dan, ki sem ga večino preživela v trgovinah, kjer se je zdelo,
da moram kupiti čisto vse, kar obstaja. Ko sem se tako s prepolnimi rokami
vrečk napotila proti avtobusnemu postajališču, seveda sem bila mokra tako jaz,
kot ves moj tovor, sem ga zagledala … pod koščkom stene, premočen. In posodica
pred njim, v kateri je bilo več deževnice, kakor kovancev. Pogled nanj je
zabolel bolj, kot lahko zaboli katera koli injekcija. Pristopila sem. In mu
dala nekaj tistega drobiža, ki mi je ostal od nakupov. Zelo počasi, pa vendar
je pogled iz tal usmeril v moje oči … in le po tihem šepnil »Thank you … thank
you so much« … Čeprav z nasmehi običajno nimam težav, sem tega namenila z
velikim cmokom v grlu, se tiho obrnila in odšla. Nekaj dni za tem, sem se znova
sprehajala po istih predelih … in ga znova zagledala … na istem mestu … v istih
oblačilih, ki jih je pred nekaj dnevi temeljito opral dež … bled … žalosten …
Nisem si mogla kaj, da ne bi ponovno pristopila. Tokrat pri sebi nisem imela
drobiža, a začutila sem, da ne morem mimo brez vsega. Posodica je bila obrnjena
navzdol, kakor da je že obupal. Znova sem počepnila, jo postavila na svoje
mesto in tokrat vanjo položila bankovec. Dvignil je pogled. Mi stisnil dlan in
s solzami v očeh rekel že znan »Thank you«. A tokrat nekako nisem mogla oditi.
Nekaj v meni si je želelo nekaj več, kot le podariš in greš. Previdno, počasi
sem začela klepetati z njim. Zaupal mi je zgodbo, ki se me je tako dotaknila,
da me je nekako spremenila. Le nekaj let starejši je od mene, pa se je usoda
tako kruto poigrala z njim. A bolj kot vsa zgodba preteklosti, je zabolel
stavek, o katerem še sedaj velikokrat premišljujem. »Ni najhuje kar se mi je
zgodilo. Ni najhuje, da sem ostal brez doma. Ostal sem brez prijateljev. Ostal
sem brez ljubezni. Ostal sem brez priložnosti za svojo prihodnost. Ostal sem …
sam … Ko bi se vsaj lahko s kom pogovarjal. Ko bi vsaj lahko uresničil svoje
sanje … svoje tihe in skrite želje …« Morda sem tudi sama pred tem dogodkom na
brezdomce gledala drugače in se šele potem začela zavedati, kolikšno bolečino
smo ljudje sposobni proizvajati drug drugemu, ne da bi se tega sploh zavedali.
Pa saj so vendar to samo LJUDJE. Kot vsi mi. Le doma nimajo.
Ni potrebno veliko, za sijaj upanja v njihovih očeh. Za iskrene stiske dlani.
Besede »hvala« ki prihajajo iz srca. Ne potrebujejo veliko – le kanček
spoštovanja, zaupanja … priložnosti …
Potrebujejo nas … Da jih sprejmemo medse. Da jim damo
občutek pripadnosti. Da jim vrnemo vso dostojanstvo, ki smo jim ga po krivici
odvzeli. Da drug drugemu narišemo nasmehe na obraz in prikličemo toplino v
srca.
Da postanemo boljši. Da (p)ostanem spet le LJUDJE do ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar