KajaR
Kako se odpovedati razvadam
Vonj najboljšega čaja vanilije je danes močnejši kakor
običajno. Zdi se mi, da kamorkoli obrnem glavo, vidim pred seboj velikoo
skodelico, ki kar čaka, da si na njej ogrejem dlani in naredim požirek te »moje
vanilije«, ki mi vsakič znova nariše nasmeh na obraz.
»Ne Kaja, danes ne
smeš … Danes so razvade …«
Danes se vse zdi še posebej mamljivo. Vse tisto deležno
besede NE. Dan, ki se je kot že veliko prejšnjih pričel v času, ko so na nebu
svetile še zvezde. Na vseh poteh, po katerih sem hodila, so se danes »čudežno«
pojavljali kavni avtomati, ki so se v poltemi mamljivo svetlikali kot del
decembrske dekoracije z vso svojo mogočno ponudbo vsega, kar potrebuje človek,
ki se enostavno ni imel časa dovolj naspati.
Ko sem že uspešno obhodila vse te strojčke, so ravno danes v
tisočerih revijah rubrike, ki bi jih skoraj »morala« prebrati, ko pa se je
povsod toliko zgodilo. In ko me ena naslovnica privlači že tako, da sem skoraj
rekla: »OK, ti pač ne bo uspelo …« in revijo kupila, mi je misli prešinilo
vprašanje: »Pa ali res tako zelo potrebuješ to revijo, ali se boš res vdala že
četrti dan?«. Seveda da sem revijo še enkrat pogledala, nato pa jo lepo
odložila nazaj na svoje mesto, se zahvalila prijazni prodajalki in nadaljevala
svojo pot dneva.
Zaspana. Pogrešala sem čaj. Pa revijo. Pa šee in šee. Ko sem
tako tavala s svojimi mislimi, zazvoni telefon. Klic prijateljice. »A greva na
kavo? Petek je in vem, da imaš čas sedaj popoldan.«
Res drži, da bi prepovedane stvari naredili z največjim
užitkom.
Nikoli prej nisem razmišljala o stvareh, ki so mi postale
samoumnevne. Klic prijateljice – kava – ja seveda, brez premislekov. A danes
žal … ne morem … Pa kaj ne morem, seveda lahko. Danes sem se odločila, da na
kavo NE ŽELIM. Ne, današnje moje razvade, bodo nekomu veliko bolj prav prišle.
Tako sem se do večera izognila še obisku antikvariata, moje
večne razvade. Od nekdaj sem imela rada knjige; vseh vrst, oblik, velikosti in
barv. Vseh različnih materialov papirja. Rada imam trenutke, ko se med kupi
knjig sprehajam in si izbiram svojo za dušo. S katero se ob večerih zabubim v
svoj kotiček pred kaminom in odplujem v nek drug svet. Morda je ravno iz tega
razloga bila to ena najtežjih odrek današnjega dne. A uspelo mi je!
Poseben dan je. Šele sedaj sem se zavedala, kolikor stvari
vsak dan znova porabim za potešitev nekih trenutnih želja, ki imajo tako kratek
rok trajanja in za katere se zdi, da še preden potešiš eno željo, se že rodita
dve novi. Nikoli končana zgodba. A na koncu sem našla način »menjave« vseh teh
današnjih odpovedi. Obuta v škornje, opremljena s šalom in kapo sem se tako
odpravila na dolg jesenski sprehod. In ker je ravno dan brez razvad, sem doma
pustila tudi slušalke in mp3, brez katerih sicer ne grem nikamor. Priznam,
glasba mi je manjkala. Ko pa sem tako nekaj časa stopala po listju in opazovala
vsa ta drevesa ob poti, sem znova čutila ta občutek svobode, ki ti ga daje le
narava. Zmeraj, ko si ga zaželiš. Ne glede na letni čas, vreme in uro.
Popolnoma zastonj. Le želeti si moraš. To darilo videti. In ob vračanju nazaj
sem ugotovila, da pa sprehodi brez glasbe sploh niso tako brezvezni, kot se je
zdelo prvi trenutek.
Morda ljudje v vseh svojih »dodatkih« za boljše in ugodnejše
življenje postajamo vse bolj in bolj razvajeni. Na vseh področjih. Imeli bi vse
in z strahotnimi mukami se odpovemo občutkom ugodja za nas. A če si vztrajen,
ti uspe! Dan preživeti brez čaja vanilije, nove knjige, kave.
Pravzaprav sploh naloga na koncu ni tako težka, ko veš, da
si z vsemi svojimi odrekanji čez dan pravzaprav naredil dobro stvar. Namenil
nekaj eurov tistim, ki le te potrebujejo za golo preživetje. Da nekoga zaradi
dveh tvojih kav manj, v mrzlih zimskih nočeh ne bo zeblo v noge. Da kak otrok
ne bo zaspal lačen. Ja, to je tisto, kar na koncu šteje.
Lepo je uživati v vseh razvadah. A občutkov, ko veš, da bo
nekdo prav zaradi tebe imel vsaj za trenutek več nasmeh na obrazu, nobena kava
ali čaj ne moreta nadomestiti. Lepo je uživati … a še lepše je DELITI … Deliti
del svojega, za druge. Za marsikoga zelo težka naloga. A vredna.
In naloga je uspela, brez predaje ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar