Žabica
Nasmeh za vsakogar?
november, 2013
 |
| Daleč nazaj ... ko je bil svet še barven. K.K |
"Zgeckala te bom, da se bos smejala" je mala blondinkasta kepica vpila med tekanjem po kuhinji v mešanici mariborščine in otroški latovščini, ki jo med smehom lahko razumejo le redki. "Smeeeej se". "Saj pa se" se je poskušala nekoliko večja izvleči iz te igre, za katero je vedela, da ne vodi nikamor."Ne pa se ne!" se ni dala malečka in ji kot mačka splezala na kolena, ji ovila roke okrog vratu in še preden se je prav zavedala z vijoličnim flomastromn potegnila po licu. "No, zdaj pa imaš nasmeh!" se ni mogla upreti hihitanju, ko je zdrknila iz kolen in igrivo stekla stran..."Pa sem ti narisala nasmeh, saj si rekla, da danes riseš nasmehe" si je popovela, medtem ko je tavečja poskusila izmiti vijugasto črto.
december, 2014
"Daj nasmej se, zame" je šepetala v negibno še ne šestletno bitje, pokrito s tisočerimi cevkami. "Ti bom poskusila narisati nasmeh" je poskusila biti duhovita, ko so ji po licih počasi polzele solze. Na majhne samolepilne lističe je na kolenih skorajda avtomatsko risala smajlije in jih v ravni vrsti lepila na rob monitorja, ki je kričal, da je v tem malem bitju še življenje. Kot da bo kopica rumenih lističev dejansko zbudila nasmeh - v tisočerih plišastih Hello Kitty figurah, razvrščenih na nočni omarici, v risbicah, ki jih je narisala z nalivnikom in jih nalepila po steni za posteljo ... v moreči krivulji monitorja. Predvsem pa v tem majhnem bitju ... A dokler je tekla zelena črta, je bilo upanje. Oprijemljivo. Dokler je bil beep - beep enakomeren, je bil še razlog za nasmeh skozi solze ... ves dan se je trudila in dan prej. A v sterilni belini tuje sobe, ki je postala skorajda bližje kot domača dnevna soba, se je nasmeh pomešal s solzami. V stisk drobne rokice je položila vse atome moči, ki jih je premogla, utrujena od vseh aktivnosti, večnega hitenja med tremi oddelki, dvema državama in kroničnim pomanjkanjem spanja. In nekje iz globin svojega bitja, iz katerega pravzaprav sploh ni vedela, da še obstaja, potegnila najiskrenejši nasmeh. "Daj, nasmej se,.. glej še jaz se do ušes in nazaj" je dejala, ko se je čez obraz razlegel nasmeh. "Verjamem vate.. in midve verjameva v božično pravljico" je še dodala na vratih, ko je odhajala. Nasmeha si ni izbrisala vse do vhoda v pediatrično kliniko. Zaradi nje. Zanjo. Ker je bil dan nasmehov.
7. december, 2015
Nasmeh? Zmogla bom, sem si dejala zjutraj, ne vedoč, da je včasih nasmeh najtežje, kar zmoremo. V času, ko ne znamo biti drug drugemu nič drugega in nič drugačni kot volkovi, je nasmeh pravzaprav tako redek kot planika v mariborskem mestnem parku. Kljub trdni volji je bilo prvih 8 ur konstantnega vihanja ustnic v nasmeh nemogočih. Reakcije ljudi, ki v življenju niso uspeli izkusiti prave bede, in v svoji lastno dodeljeni veličini zmorejo le eno - stopiti na druge, da se povzpnejo višje, je jasno brisal idejo nasmeha. A v sivini moralno meglenega dneva, ki je pravzaprav odkrival karakterje ljudi, ki te obkrožajo, boljše kot tisoč in ena psihoanalitična knjiga, se je nasmeh nekajkrat prikradel tudi v tistih osmih urah v službi "bele uniforme", ki bi pravzaprav morale biti najlepše ...
Nasmeh je bil ...
... ko sem med službeno pošto našla rdečo božičkovo kapico, ki mi jo je ob začetku decembra podaril eden od brezdomcev s pripisom "doktorca, ne moreš biti božiček brez kape" ...
... ko sem na poti na malico srečala bivšega profesorja iz fakultete, ki me je kljub razliki v spoštovanju, dostojanstvu in ne nazadnje letih, preprosto objel, rekoč "vedno sem vedel, da si ena super punca" ...
... nasmeh je bil v kavi s cimetom, ki sem ga pozabila natrositi nanjo v bolnišničnem kafiču .... a nanj ni pozabila natakrica ...
... nasmeh je bil ob spoznanju, da stetoskop, ki mi ga je na začetku študija podarila mamica, ki ga je imela še kot študentka... in ki je vmes nehal delati... še vedno dela (ali pa se je meni izboljšal sluh).
... nasmeh je bil glasen pisk, ko sem se odštempljala in zapustila svoje "uradno delovišče" ...
Potem pravzaprav ni bilo težko ...
... Karitas Ambulanta.
... Kavica s srcem.
... Nov bolnik, ki je bil tako navdušen, da imamo možnost zobozdravstvene oskrbe, da bo naredil kip...
... Obisk enega mojih najljubših brezdomcev, ki nam je malce "ušel iz sistema", a si je zapomnil urnik mojih ambulant in prišel ... ponosen, da ima obute nogavice (navadno nosi superge brez nogavic) - zaradi doktorce. Njegova želja, da nam pomaga pri kakšni Humanitarčkovi akciji ...
... Nato metin čaj, ko se je Maribor začel pogrezati v temo in pismo na Humijev naslov s 30 srčnimi voščilnicami, ki sta jih izdelala Mateja in Jon ... Nenaprošena, a so bile več kot dobrodošle, saj so iskreno vrnile vero v dobro. V srčno. V samoiniciativno. V pot, ki smo jo izbrali.
.
.. in konec dneva je bil nasmeh ob skodelici (da, tisti obkrušeni modri pikasti, ki bi jo že davno morala dati stran) vroče čokolade (goste kot puding) in z lenim prebiranjem naključnih stihov Pesmi štirih, odeta v vonj cimeta, klinčkov in pomaranče ... do nosu zavita v rumeno odejo. To je bil tisti droben nasmeh, ki zaigra na ustnicah nezavedno ... ko se dan umiri ... ko si rečeš "vesel sem, da sem živ!" ... in vesel sem za vse rane, ki ti jih je namenila usoda ... kajti zaradi vseh teh.. zaradi vseh globin padcev - preprosti večer ob vroči čokoladi dojemaš kot vzpon. Z nasmehom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar