Dan 11 : Grde besede

KajaR

DOBRO jutro … Želim ti PRIJETEN dan … Imej se LEPO … Naj bo MIRNA noč …

Danes jih poudarjam. Vsakič znova, seveda ob priložnosti. Poudarjam vse tiste »kratke« besedice dolgega odmeva, ki jih običajno spuščam brez da bi se zavedala pravega razloga zakaj.

George Horace Lorimer je dejal : "Dobro premislite, preden komu izrečete težko besedo, in ne zamudite nobene priložnosti, da izrečete dobro." 

Pa znamo ljudje sploh še misliti, še preden odpremo usta? A znamo izkoristiti prav vsako ponujeno priložnost, ter s svojim besednim zakladom nekomu pričarati nasmeh na obraz? A se sploh znamo še pogovarjati? Ali morda še boljše vprašanje, a še znamo le preprosto prisluhniti drug drugemu?

Kolikokrat na dan si še povemo nekaj preprostih besed, kot so »rad te imam«, »tole si pa naredil/a odlično« … Kdaj smo nazadnje pohvalili sosedo, ki nam je naredila super penast kapučino? Zdi se, da v dobi, ko vsa tehnologija počasi postaja pametnejša od nas samih, kratice kot so »rtm, ily, …« lahko nadomestijo izkazovanje ljubezni in kratek »brb« konča pogovor, ko se nam več ne da. A smo po takšnih pogovorih res toliko srečnejši? Naj presodi vsak sam.

Sama vem, da ne obstaja aplikacija, ki bi lahko nadomestila čas, ko nekomu zrem v oči in govorim. Brez pogledov, ki bi uhajali v tanek zaslon telefona. Sem človek besed. Tistih, za katera potrebuješ ušesa, da slišiš. Seveda to ne pomeni, da govorim zmeraj vse le idealno, srečno in optimistično. Še zdaleč ne. Veliko (preveč)krat izrečem kaj, kar morda sploh ne mislim, a je jezik pač hitrejši od vseh sivih celic. Tako, kot včasih kakšna beseda zaboli mene, se zavedam, da je popolnoma enako tudi pri vseh ostalih. Morda včasih niti ne potrebuješ grdih besed, da nekoga prizadeneš. Včasih je tudi ignor brez razloga tak »neviden,tih zlobni škrat« ki biva nekje v nas.

Bila sem pazljiva. In tako je moj listek, ki sem ga povsod nosila s seboj z namenom, da bi zabeležila čisto vse »morebitne pregrehe« ostal prazen. Jaz pa ponosna. Seveda sem imela pripravljeno tudi kazen, za vsak prekršek, a na mojem »računu« tako ni nastal minus. Ali v današnjem dnevu nisem nikogar razočarala/užalila/prizadela … ali preprosto se na njegov račun zabavala.

Kakor pri vsaki nalogi, sem tudi pri tej spoznala, da je včasih veliko težje izreč le eno lepo besedico, kot morje drugih. Pozdrav »nočko« je pač krajši, kot »Želim mirno noč« … a morda ima prav ta »mirno« v sebi nekaj več tistega pravega namena. Pa tudi jutra, ki se začnejo z dodanim »dobro« nekako postanejo lepša, čeprav te čaka en kup obveznosti.

Ob koncu vseh lepih besed, pa v nekem kotičku tako mene same, kot vseh nas »humijev« tli želja, da se ta akcija ne konča, ko se ob polnoči združita kazalca na uri … Naj bodo takšni dnevi vsak dan. Izkoristimo vse priložnosti, da postanemo boljši. Pa ne kot drugi, ampak kot podobe iz zrcal, v katera smo zrli včeraj.

 Preproste besede

Treba je mnogo preprostih besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

(Tone Pavček)