KajaR
Budilka danes … ne zvoni. Prva jutranja stvar ni preverjanje
»novic« na facebook-u še preden bi prav odprla oči. Danes me je prebudila
svetloba novoletnih lučk, ki so nekako postale že »del obvezne opreme« moje
sobe. Priznam, spat sem se odpravila s strahom. Da bom prespala uro, ko moram
vstat. Da bom zamudila. Tisoč izgovorov, zakaj pa res nujno potrebujem telefon
bi lahko naštela v minuti. A danes mi je uspelo. Biti brez in pravočasno.
Povsod. Tako bi morda lahko rekla, da mi je dopoldan resnično uspel biti brez
telefona, imeti ga na funkciji »off«.
Seveda bi sedaj lahko napisala, kako uspešno sem nato
preživela preostanek dneva, ne da bi preverila svoj mobilnik. Vendar … bi
lagala. Sama sebi. In vsem vam, ki berete te vrstice. Priznam, današnja naloga
je padla. Seveda imam ponovno sto razlogov, zakaj pa sem res morala preverit
telefon. Se oglasit na klice. In kar je mogoče še slabše, a sem res morala
preveriti še elektronsko pošto in facebook?
Večino dneva sem preživela v družbi ljudi. Otrok. Vrstnikov.
In vseh starejših. Obrazi, ki so se izmenjevali med izdelovanjem lanternic. In
ko ni bilo nikogar, mi je bil dolgčas. Seveda so se vsi kratkočasili na svoj
način, s telefoni. A tokrat se nimam pravice pritoževati. Tudi sama sem postala
del njih. Tako smo sedeli skupaj, v obilici časa, ko bi ga lahko veliko
koristneje porabili, se morda bolje spoznali … smo tako gledali vsak v svoj
telefon. Tiste trenutke, se mi to sploh ni zdelo nič čudnega. Šele ko sem se
peljala domov in po radiju slišala besede »Ste danes izkoristili dan?« me je
prešinilo kot strela z jasnega. Ja, dan sem izkoristila. Lepo nam je bilo. A
veliko premalo, kot bi ga lahko.
Tako sedaj, ko pišem te besede čutim razočaranje nad samo
seboj. Ne dolgo nazaj sem iz svoje lastne rojstno dnevne zabave odslovila
prijateljico, ki sem jo sicer sama povabila, ker je ves čas imela tisoč in eno
nujno sporočilo za poslati. Predčasno sem odšla iz kave s sošolkami, ker je
komuniciranje izgledalo »preko facebook-a«, čeprav smo sedele pol metra
narazen, morda še to ne. Jezim se vedno znova, ko dobim tik pred zadnjim
trenutkom preko sms-jev »spremembe načrtov«. Ali ko se dogovorjena ura srečanja
jemlje pri vsakem posamezniku drugače. Sama pa sem tako »padla« pri nalogi, za
katero sem bila ves čas prepričana, da bo morda kakšen košček sestavljanke
postavila nazaj na pravo mesto.
A telefoni resnično postajajo pametnejši od nas samih? So
vse aplikacije, ki jih imamo na voljo, bolj zanesljive kakor naše obljube? A se
bo res svet porušil, če bomo le en dan nedosegljivi? Ne vem. Vem pa, da bom to
nalogo opravila. Na eden čisto običajen dan. Brez izgovorov. Brez dokazovanj.
Mesec december je čas, ko si zadaš nove cilje. Nove načrte. Ko ponovno razpreš
svoja krila … in poletiš še višje kakor prej.
Moja naloga bo uspela. Kaj pa vaša? A ste zmogli, preživeti
dan brez zaslona?
Ni komentarjev:
Objavite komentar