Žabica
November, 2013
»A sem jast tvoj posebni
otrok? «
- »ne ti si moj najposebnejši otrok!«
»Kaj pa ... če bi mi manjkala rokica? Bi me mela še rada?«
-»seveda, tudiiiii!«
»Kaj pa če bi mi manjkala nogica in en prst? Bi me imela še
rada?«
-»seveda, preko neba in še čez«
»Kaj pa , če ne bi videla kot Silvija ?«
-»tudi... samo mogoče pa potem ti mene, ne bi imela, ker me
ne bi vedel ;))!«
»neeee, ker dišiš.... kaj pa če bi bila brez dveh nogic? Bi me
imela še rada, če ne bi mogle it na Pohorje?«
»seveda. Vedno bi te imela rada! Bi pa šle z vozičkom«
»Pa zakaj? Če pa potem ne bi bila taka kot vsi ostali!«
» Nihče ni takšen kot drugi. Vsak je nekaj posebnega. In
zato, ker nima rokice ali nogice, ga nimamo nič manj radi, ampak tudi ne kaj
bolj. Radi se imamo zaradi tega, kar imamo v srčku in to nima veze, koliko
nogic ali prstkov imamo. In ko imamo nekoga radi do neba, ga imamo radi za
vedno!«
» Jaz bom tebe imela vedno rada. Če boš vedno tak dišala!«
December, 2014
Zadnji stavek »Aschenputtel
(Pepelke)« je obvisel v težki sterilnosti zraka, ki je nekoč morda dišal
po cimetasti čarobnosti decembra. Skrivajoč solze, se je prebijala skozi nemške
stavke zgodbe, ki jo je znala na pamet. V treh jezikih. Samo, da ji ne bi bilo
potrebno razmišljati, kaj diagnoza »pljučnica« pomeni za milni mehurček njenega
upanja, ki se ga je oklepala kot rešilni obroč sredi podivjanega oceana. »Pljučnica«
? Kopica baterij, ki so se naselile v tako krhkem telescu, je pravzaprav
pomenila obsodbo boja brez konca. Ona pa
je brala pravljice, utrujena od dežurstev, od vsega decembrskega hitenja, s
katerim je želela pozabiti na negibno bitje sredi vedno večje postelje. Dan je
bil enak dnevu. Prebirala je članke v
vseh jezikih o izhodišču bolezni in se v vrtincu lastnih emocij spuščala in
dvigala sinhrono z nihanjem vrednosti intrakranialnega tlaka bitja, za katerega
si je želela le eno. Da bi odprla oči, da bi okrog nje sklenila rokice, ki so
vedno, vedno dišale po čokoladi ... se stisnile k njej. Takrat bi bilo vse
drugače – tako zelo bi naredila vse drugače. Če bi le znala.
»an Lungenentzündung erkrankt« je obvisela v zraku skorajda
smrtna obsodba ... s priporočilom, da morda ni potrebno vsake budne ure biti tu
... Da je zanjo še vse težje. Stoično je poslušala prognozo in razmišljala,
zakaj nas naučijo vse – le podajati in sprejemati slabih novic ne. Nas to sploh
kdaj nauči življenje?
Odvračala je pogled od mladega pediatra, ki ji je poskušal
razložiti, kako zelo tanka je linija upanja in se skrivala za nasmeh
razumevanja, ne vedoč, ali je z njim pravzaprav zakrila vse ... ali razkrila
vse. Stokrat je preklela papir, na katerega sta bili ponosni obe in ki ju je pravzaprav
povezoval v družino. Stokrat je preklela pravno odgovornost, za katero je bilo
jasno, da jo bo privedla do odločitev, za katere ne bo nikoli vedela, ali so
pravilne ... Stokrat je preklela tisto cesto. Tisti dan. Tisti avto. Tistega
voznika, ki ji je vzel dvoje ... Energičnost najboljšega prijatelja in ga
priklenil na voziček. In otroka, ki je bila bolj hči, kot bi ona znala biti
mama. Preklela je svojo nezmožnost objektivnosti. Preklela je sama sebe ...
A naslonjena na hladno modro steno bolnišnice ugotovila, da ne obžaluje ničesar
... Dni, ko je poskušala kuhati kosilo z malim bitjem v roki .. se učiti in
brati pravljice ... ko je nesrečna stala sredi trgovine z otroškimi igračami, a
ni bilo želene Helo Kitty mikice ... in doma na običajen pulover šivala to
rozasto mucko in s kopico lastne domišljije spreminjala »butaste« majice v
najljubše ... Vedela je, da tako kot jo sedaj oklepa nesreča, jo je še pred
kratkim zajemal oblak sreče, v katerem je plavala skorajda 6 let.
Zbrala se je ... »Moj posebni otrok« ... tako ji je pravila,
odkar jo je videla kot jokajočo štručko, ki se je pomirila le na glasne ritme
Led Zeppelinov. Saj je vendar december
... Čas za božične čudeže. In posebni otroci ... v posebnem času leta ... so vzrok za upanje, mar ne?
In pljučnica je ozdravljiva. Sama je vedela to... A skozi
trdno vero pravljice, ki si jo je ustvarjala, je tiho pronical glas dvoma ...
12. december 2015
Nikoli nisem rekla, da imam nenormlano rada otroke. Kaj vem –
nisem tisti tip ženske, ki skoči k otroku in ga tišči k sebi. Tudi čudežne roke
nimam, ki bi otroka preprosto pomirila in bi v trenutku nehal jokati ... Se pa
z njimi dobro razumem. Z veliko večino ... Zadnja leta izjemo predstavlja tisti
del malih prebivalcev tega planeta, ki so luči permisivne vzgoje dejansko
prešli preko okvirov družbeno sprejemljivih manir in v imenu »svobode« postali
male razvajene pošasti, ki terorizirajo vsakega, ki pride v stik z njimi ... Če
pa jim uspe koga izpustiti, ga v kremplje dobijo starši s kopico svojih
frustrirajočih pogledov na svet, ob katerih ne veš, ali bi se nasmejal ali pa
dejansko zajokal ...
Torej – sem povprečen ljubitelj otrok. No, malce bolj ;))
Delavnica v Vilinskem dvorcu je bila svojevrsten izziv
zaradi kopice kratkohlačnikov in kratkohlačnic, ki so v trenutku napolnili prostor...
Pridni prstki so rezali, lepili (malo tudi po svojem rokavu) in miza se je
šibila od otroške domišljije, angelčkov in predvsem energije, ki jo zmore le
nepokvarjena otroška duša ...
Takrat sem se spomnila na misel ... »Pri otrocih ni majhnih
korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari. Predvsem srca imajo
večja kot mi – odrasli. Vanje spravijo vse, kar vidijo in vse, česar se
zavedajo – tudi majhen kamenček, ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa,
poljubček kar-tako, mravljico ali črička, predvsem pa vse ljudi, ki so okoli
njih…« ... in v resnici ni bolj resnične trditve ... kajti otroci so tisti, s
in ob katerih se pravzaprav naučimo živeti ... videti sonce kot veliko rumeno
kroglo ... kepico sladoleda kot sinonim
za srečo ... in je preprosta skulptura iz papirja za njih najlepši angelček ...
Otroci so ... Naš opomin življenja, če si le to dovolimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar