KajaR
»Tam daleč nekje nad soncem so
moje največje želje. Morda se mi nikoli ne bodo uresničile, vendar lahko gledam
navzgor in jih vidim v vsej njihovi lepoti in verjamem vanje …«
Od nekdaj sem jih imela ogromno … želj, sanj, načrtov. Spoznati
svoje idole, ne glede na področje s katerim so se ukvarjali. Biti uspešna na
področjih s katerimi sem se ukvarjala in za katera sem takrat mislila, da me
zanimajo, čeprav se je kasneje izkazalo popolnoma nasprotno. Želje po darilih,
za rojstni dan, Božička. S prvim šolskim dnem so se vsem pridružile želje po
najboljših ocenah, dosežkih na tekmovanjih. Pa želje po potovanjih. In še in še
in še. Bile so želje, dosegljive v skoraj vsaki bližnji trgovini. Ali ob pomoči
le majhne vztrajnosti. Bolj ali manj materialne.
Letošnji december je bil zame še bolj poseben mesec, mesec
ko se mi je uresničila ena velikih želj. Taka, ki sem jo sanjala trinajst let,
dan za dnem. Nad katero sem velikokrat že obupala, a en del mene je vedel, da
ne bom mirna, dokler se ne uresniči. Želja, ki se je uresničila še bolj popolno,
kot v vseh sanjah skupaj in o kateri nikoli ne bi upala niti razmišljati na tak
način. Želja, ki je postala dokaz, da če dovolj močno verjameš, upaš, sanjaš …
vztrajaš … se včasih uresniči. Pot do uresničitve zna biti dolga, naporna,
boleča. A prihod na cilj izbriše vse rane. Napolni tvoje srce in dušo z
energijo, ki se je ne da opisati. In ko se ti enkrat uresniči takšna želja, veš
da je bilo vredno. Zavedaš se, da bi znova pretekel isto pot, za neponovljive
trenutke, ki bodo ostali del tebe za vedno. Spomini, ki bodo živeli na posebnem
mestu sredi srca. Ja, to so tisti drobci, ki nam jih ne more nihče vzeti. So
samo naši in živijo tako dolgo, dokler jih čutimo.
Letos sem se tako začela tudi zavedati, da spisek mojih
želja postaja vse krajši. In stvari, ki so na njem, ne prodajajo v nobeni
veleblagovnici, niti jih ne moreš naročiti preko spletnih strani.
Zapisala sem jih na drobne listke. Vse tiste, ki jih ni
slišal še noben. Tiste, ki so pridno čakale, da jim dovolim na prostost.
Zapisala sem vse tiste, pred katerimi sem morda bežala. Tiste, ki se zdijo
prevelike, a bi močno pojačale bitje srca. Zapisala sem jih. In potem sem vse
listke s trakci privezala na balon. Ker sem bila čez dan varuška, sem to isto
nalogo zadala mojemu sončku, katerega sem pazila. »A si lahko zaželim avto?« »Lahko,
zapiši vse, kar ti leži na duši. Mogoče pa pride ravno do čarobnega palčka, ki
bo vse uresničil.« »Vaau!«
Oblekla sva si jakne, nadela božične kapice (čeprav je Božič
minil), vzela najina balončka želja in se odpravila … na posebno mesto.
Spustila sva balona in opazovala kako lahkotno sta poletela v nebo. Želje, ki
so postale svobodne … mogoče je to začetek poti uresničevanja … čaranja nasmeha
… Čas, da verjamem. V zapisane besedice. V moč čudežev. Pa saj je še zmeraj
mesec december. Mesec priložnosti. Mesec sanj. Bližine.
»To noč se zazri v nebo. Morda je
kakšnemu zvezdnemu utrinku dolgčas.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar