Žabica
nekega dne leta 2011
"Daj no, ne jokaj" je tiho prigovarjala mali vreščeči kepici, ki je v svojem vreščanju dosegala ton, ki ji jih ne bi pripisala... "pppst" vse bo še vredu .... je poskušala pomiriti vročičnega otroka, ki kar ni in ni nehal jokati ... Ob kupu knjig z nasveti, kako pomiriti otroka, je ugotavljala, da ne zaleže nič od napisanega ... Morala bi se učiti ... a je z majhno kepico hodila gor in dol po stanovanju ... v eni roki ... v drugi roki je poskušala prebrati nekaj zapiskov, ki jih bo jutri strnila v (upa da vsaj malo logične) stavke izpita ....
Ko je po neskončnih urah, ki so se zdele kot stoletje jok vendarale potihnil, se je utrujena sesedla na kavč, vedoč da je od noči ostalo le še malo ... in da bo morala resnično, resnično nadoknaditi veliko v teh nekaj urah, da bo lahko pozitivno odpisala izpit ..
december 2014
Tišina je kot mehak plašč prekrivala sobo, v kateri je priklenjeno z neizbežno roko usode ležalo najdragocenejše, kar je imela. Vedela je - tišina lahko boli. Sedaj je bolela ... Brez smeha, brez njenih domislic se je svet zdel kot velikanska pusta krogla sivine, ki je ni moglo pobarvati tisoč ton barve. Tišino je čutila kot fizično odsotnost preproste, življenjske energije bitje, za katerega se je zdelo, da dan za dnem izgublja boj. Tiho in molče se poslavlja iz sveta, ki ga še ni spoznalo .... Brez besed odhaja nekam, nad nebo ... Tišina.
Tišina, za katero se je zdelo, da glasnejša od hrupa civilizacije, ki je poskušal prodreti skozi okna ...
13.12.2015
Tišino sem vedno enačila z vetrom. Veter je bil tisti, ki se mi je zdel kot najčistejša oblika tišine - veter na vrhu gora ... veter nekje na morju, ko te s seboj potegne v višine v (bolj ali manj posrečenem) skoku ... ali pa še globlje v naročje morja ...
V večnem hitenju sodobnega časa se tako zdi, da smo pozabili na tišino ... na tisti preprosti - molčati. ne reči nič. Poslušati valovanje lastnega obstoja. Brez distraktorjev opazovati okolico in dovoliti, da ostala čutila naredijo svoj zaključek. Pozabili smo, da je lahko na kavi preprosto lepo, če samo molčimo ... saj s tem včasi sogovorniku izražamo resnično in globoko spoštovanje, ko uspemo premagati povsem človeško naravnanost ... in samo poslušamo. Pozabili smo, kako lepo se je včasih odpeljati nekam daleč stran, brez da bi iz avtoradia odzvanjale klišejske nedeljske popevke ... in koliko stvari lahko v tišini razmisliš, domisliš, dorečeš? Pozabili smo, kako toplejši je občutek, če najljubšo oddajo zamenjamo za druženje ob vroči čokoladi ... Res smo jo pozabili - Tišino ....
Sama sem bila vedno bolj ali manj nesocialno bitje, čeprav bi se marsikdo nad tem dejansko zasmejal. A ob vseh obveznostih in vsem hitenju mi trenutki tišine pomenijo ogromno ... tisti trenutki, ko si sam s seboj in te ne moti prav nič iz zunanjega sveta ... to so trenutki, za katere se zdi, da so kot hladna prha po napornem dnevu ... trenutki, ko preprosto zaližeš razpoke in ranice preživelega dne ... se ponovno postaviš in sestaviš ...
In najlažje je to narediti nekje nad mestnim smogom, saj pravijo, da v gorah ne srečah slabih ljudi ... Zato je bila včerajšnja tišina nekje nad Škofjo Loko, na eni najlepših planot Slovenije, na Blegušu dejansko tiha ... ob bitju srca, lovljenju lastnega diha ... In povratek v nori svet še toliko glasnejši ...
saj je že ob vratih stanovanja vame butnil orkan informacij. Ekološki sporazum. Protiteroristični ukrepi. Zmagovlaec Gostilna išče šefa. Zmaga Petra Prevca...
In sem si želela... da bi svet dejansko kdaj ,... utihnil... da ne bi bilo nam prepuščeno filtrirati med pomembnim in nepomembnim... ampak bi že samo lansiranje informacij dejansko naredilo polovico tega dela ... ravno tako ... se sprašujem, zakaj si tišino tako pogosto razlagamo kot zamero, jezo ali odmik nekoga ... saj pa je le tišina. Osnovna človekova pravica, ki smo jo pozabili. Molčati. Ne govoriti. Se umakniti. Biti tiho.
Ni komentarjev:
Objavite komentar