KajaR
Dan, ki se je začel malce drugače kakor vsi
običajni.
Prej, kot po navadi. Ob vsem poznani Domiceljevi
pesmi, Vem da danes bo srečen dan, sem tako skorajda še sredi noči počasi
odpirala svoje oči. »Dejanja…danes je dan
dejanj« mi je kar odmevalo po glavi. In na obrazu se mi je narisal nasmeh.
Odločena, da bom ta dan izkoristila v
vsej svoji polnosti, opremljena s »švingl listkom« opravil, ki me čakajo, sem
se podala v uresničevanje besed.
Dejanje
številka 1 :
Ker so vsi še sladko spali, sem se kakor miška v
tišini lotila svoje prve misije »priprave zajtrka za vse doma« in tako
okupirala kuhinjo. Med čakanjem, da pečica opravi svoj del naloge z rogljički,
je vonj po sveže kuhani kavi privabil te moje »današnje goste«, ki so bili nad
mojim podvigom več kot navdušeni. Od vse
evforičnosti sem čisto pozabila na čas, na to, da je danes šele sreda in da se
mi pouk začne ob 8. uri. Tako sem za las ujela avtobus in že sem bila na poti k
dejanju številka dve, pa čeprav mi je pri prvem ostal še en delček obljube za
popoldan, ko se vrnem nazaj domov.
Dejanje
številka 2 pravzaprav zajema veliko manjših dejanj, na katera
sem bila danes še posebej pozorna.
Čeprav mi naziv »biti dežuren dijak« ni nikoli posebej
laskav, sem ta dan popolnoma prostovoljno zamenjala sošolko, ki se je mučila s
preračunavanji kotnih funkcij, ki se nikakor niso želele iziti, ter sem tako
vseh 9 ur, ki sem jih preživela v šoli opravljala vse naloge, ki jih dežuren
dijak pač ima … Po dvajsetih brisanjih table, pospravljanju miz in stolov,
deljenju papirjev, vmes odpisanem testu biologije, sem bila zadnje šolske ure prav
vesela, nasmeh na obrazu pa je odražal srečo, ki sem jo čutila, ko sem na
svojem »švinglcu« naredila veliko kljukico. A moj »napad na dejanja« se je šele
prav začel, pred menoj je bila prav posebna misija.
Dejanje
številka 3 …
… ali kako naučiti babico poslati sms sporočilo … Naloga,
ki sem se je spretno izogibala vsaj zadnje leto dni. »Pa kako naj te naučim to
… , pa saj tega pa res ne rabiš znat … in še in še podobnih izgovorov«. In
danes mi je nek skriti in tihi glas prišepnil, da imam sedaj priložnost
prekiniti verigo izgovorov. »Pa saj ne more biti tako težko« sem si govorila na
poti proti babičini hiši. Že takoj, ko sem odprla vrata, sem zagledala mojo
skodelico, v kateri me je čakal tisti moj eden najljubših čajev vanilije. In
babica pripravljena, oborožena z mobitelom v roki. »No, bova začeli ali kaj
čakava …« in tako sva se podali v boj vprašanj, »čudnih tipk« in razmišljanj
kaj poslati za prvo sms sporočilo. Po slabi uri vseh mojih »teoretičnih razlag«
in demonstracij, je na mojem telefonu zasvetilo lučka, ki pomeni prejeto
sporočilo, z vsebino: »Sedaj znam poslati sms in ti lahko še tako povem, da te
imam rada. Babica« …
In čeprav je po učni uri pošiljanja sms-jev, sledila
še učna ura pisanja in razlage vseh »smeškotov, ki se dajo napisat z
matematičnimi znaki« priznam, da res ne razumem, zakaj sem toliko časa odlašala
s tako preprosto stvarjo, za katero sem šele sedaj spoznala, koliko babici
pomeni to, da zna tudi ona uporabljati mobitel še za kaj več, kot »kliči«
možnost.
Seveda pa sem poskrbela tudi za dedka, ko sem
namesto njega šla v knjižnico po knjigo, katero je čakal že pol leta, ter za
meni posebej drago prababico, s katero sva se iz srca smejali ob obračanju
listov v albumih fotografij, na katerih sem bila še čisto majčkena pupika. Polna
veselja, sem naredila drugo veliko kljukico na mojih švinglcih.
In čakala me je izpolnitev še drugega dela prvega
dejanja …
Opravilo, ki se mu kolikor se mi le uspe spretno
izmuznem vsakič znova, ko se zdi, da je potrebno. Ampak danes je tak, srečen
dan. Poseben dan. In del mojega časa ter pozornosti si zasluži tudi moj tesen
spremljevalec zadnje leto in pol. Tako lepo me je v vsej svoji »oranžnosti«
pričakal na dvorišču in ko sem ga nekaj sekund le gledala, se mi je zdelo, kako
mi sporoča to njegovo veliko željo in potrebo po sesalcu. Seveda ga nisem mogla
zavrniti in tako sva uživala oba – jaz ob spoznavanju, kako je sesanje avta
praktično pomirjujoče delo, med katerim lahko razmisliš o marsikateri
življenjski odločitvi, in On ob zavedanju, da mi je uspelo posesati vsako
najmanjšo pikico. No, pa verjetno so še sosedje zraven ob glasniiih melodijah
Bon Jovi-ja, ki je ves čas donela iz radija v želji da preglasi sesalec, dobili
kakšno zamisel za kak ples.
Občutek, ko sem na listku naredila še tretjo
kljukico, je bil izjemen. In čeprav so me ustni kotički od vse sreče in smeha
že pošteno boleli, se je le ta le še bolj povečal.
Sedaj, ko med pisanjem vseh domačih nalog pišem te
vrstice, sem se spomnila svojih prvih jutranjih misli ob prvi pesmi, ki sem jo
slišala. Pa naj še kdo reče, da usoda nima svojih poti. Res je bil dan srečen.
Poln veselja ljudi, ki sem ji s svojim majhnim koščkom pomoči prispevala k lepšemu
dnevu. In zato nisem potrebovala veliko. Nisem potrebovala materialnih stvari. Dati
sem morala veliko več. Sebe. Le iskren namen, kanček dobre volje in pozitive …
ter najpomembnejše : ČAS zanje.
Čas, da sem opravila stvari, od katerih sem prej
bežala in na koncu ugotovila, da za vse to sploh nisem imela pravega razloga. Le
košček srca sem morala odpreti in premagati ovire v glavi. Z dejanji danes
nisem spremenila sveta. Pa saj to niti ni bil moj namen. Spremenila sem sebe.
Pogledala morda le za milimeter dlje, kot sem videla prej. In še bolj začutila
vzdušje tega magičnega meseca decembra, ko sem v očeh drugih videla
zadovoljstvo. Ko sem videla, da so tudi drugi širili svoja dejanja za druge.
Nekateri s skodelico kuhane kave. Spet drugi, s podarjenim prepisovanjem domače
naloge … in tisti tretji, ki so uspeli pospraviti sobo. Skupaj smo širili
dobro, za druge. Zastonj. Podarili nekaj, česar nam ne more nihče vrniti. In
napolnili svoja srca in dušo. Morda je v tem tisto nekaj več, nekaj kar je v zraku,
pa čeprav ne vemo kako izgleda. Tisti košček magije v pričakovanju novega dne, ko
imamo novo priložnost, da si izberemo BITI ČLOVEK med ljudmi. In prižgemo lučke
prijaznosti, topline na naših srcih. Z vsakim dnem, eno več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar