KajaR
Dan za … tišino …
Nedelja, drugačna od »običajnih«. Prvih nekaj zgodnjih
jutranjih trenutkov veliko tišja od drugih dni. Skozi okno se je v nežni
svetlobi prebujajočega se sonca svetlikal mraz travnih bilk in me vabil v ta »nek
drugi« svet. Priznam, velikoo raje imam jutra sredi meseca julija, avgusta … ko
sonce sije z vso svojo silno močjo že tam nekje sredi noči. A kljub minusu na
termometru, sem se podobna želvi v eskimski opravi odpravila po »moji« potki.
Nalogi primerno je moj mp3 ostal lepo doma. Zdelo se je, da tudi narava sledi
vsem nalogam. Bilo je mirno, prazno jutro. Bila je tišina. In priložnost. Za
začetek potovanja po spominih celotnega iztekajočega se leta. Nikoli si nisem
zares zadajala »novoletnih zaobljub« saj vem, da bi jih prekršila po možnosti
še v mesecu januarju. A vedno so bile v meni neke želje, sanje, cilji. In
potovanje po vseh dosežkih in padcih, sanjah ki so se uresničile in tistih
drugih, zraven uresničevanja katerih je umrl kakšen delček mene … me je
spomnilo, da ne glede na to, kaj je bilo … dobro ali slabo, vedno imamo
priložnost biti boljši. In še niti polovica decembra ni minila, zato še je
vendarle prehitro delati čiste zaključke. Čakala me je še ena naloga. Biti
varuška dvema malima sončkoma.
Tako je tišino jutra zamenjala kopica otroškega smeha,
pesmic, nastopov, kričanj navdušenja … pa tudi kritik, ker »varuška« ni dovolila
gledanja najboljše risanke. Razočaranje ob ugotovitvi, da se je danes
televizija pač »pokvarila« in se bomo morali zabavati drugače je hitro
zamenjala ideja o peki piškotov. A obstaja še boljša risanka, kot je »namaskirati
se v snežaka iz moke«? Gnetenje, izrezovanje, pa oblivanje s prelivi … in posip
mrvic? Peka je odlična priložnost … za neomejeno srečo otrok … za nova
pridobivanja znanj o »težkih življenjskih vprašanjih« iz ust 5 in 7 – letnika …
in seveda dobiš še gratis ponudbo pospravljanja, ko nastane dilema, ali morda
ne bi bilo pametno najeti kakšnega dvojnega čistilnega servisa. In če je bila
pokvarjena televizija vzrok, da je bila »varuška« danes pač »brezvezna« … je
vonj pečice občutke izrazil z besedami »NAAAAAJBOLJŠEEEE je bilo«.
Dopoldan se je tako že krepko prevesil v popoldan, ki mu
glede na prisotnost teme praktično lahko rečemo že večer. Ponovno čas zame. Za
obisk moje »mame« in najinih dolgih pogovorov. O lučkah. Smrekici. Potici. O
pesmicah, ki mi jih je pela, ko sem bila še čisto majhna. Ne obstaja naprava,
ki bi lahko nadomestila najine trenutke. Ko sva skupaj, sva nepremagljivi, brez
česarkoli. Vedno znova najin čas prehitro mine in jaz še kar ne bi šla nazaj
domov, čeprav vem da moram. In da se bova najverjetneje videli spet jutri.
Na poti proti »ekranom« sem ugotovila, da danes nisem
pogrešala niti glasbe. Še manj televizije in vseh reality show-ov, za katere se
zdi, da so postali »zakon« ljudem. Marsikdaj se sploh ne zavedamo, kako zelo
smo bombardirani iz vseh mogočih obstoječih zaslonov, novic. Ne zavedamo se,
kako nas ekrani nas »navidezno« povezujejo z vsemogočimi ljudmi iz drugih
koncev sveta, ki jih morda niti ne poznamo osebno … a rišejo razdalje med
ljudmi, ki so tukaj ob nas. Ki čakajo, da bomo na kavi, na katero smo jih
povabili, odmaknili pogled iz telefona in dejansko spregovorili.
Morda je bilo življenje nekoč res fizično veliko težje,
kakor danes. A ljudje so bili povezani. Znali so se pogovarjati. Bili so
skupaj.
December nekje v svoji skrivnostni energije nosi tudi to željo … da
znova stke vezi med ljudmi … in jim pokaže, da se svet ne podre, če zmanjka
elektrike, saj dokler se lahko dotaknemo dlani drugega … lahko ustvarimo
čudeže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar