KajaR
Od nekdaj sem jih imela rada, KNJIGE namreč.
Obkrožale so me
že kot majhno štručko. Mami je poskrbela, da sem čisto vsak večer slišala novo
pravljico, čeprav je na otroškem oddelku knjižnice po nekem času preprosto
zmanjkalo knjig, ki jih še nisva imeli v rokah. Dedek je pridno hranil vse že
prebrane stare izvode časopisov, iz katerih sva nato izrezovala prve črke, jih
lepila in sestavljala nekaj prvih, enostavnih besedic. In vsi ostali so morali
strogo vadit branje in pisanje z mano, po seveda mojem ukazu. To je postajal
zame nek drugačen svet.
Odpreti knjigo je pomenilo začetek nekega novega življenja v
meni. Vse te slike, ki sem jih od besede do besede ustvarjala v glavi so me
nosile daleč po poti domišljije. Tako mi počasi »samo branje« ni bilo dovolj.
Želela sem nekaj več. Začela sem pisati zgodbice, dolge nekaj stavkov. Dodala
sem jim še nekaj ilustracij in tisti, ki je bil najbližje mene je moral
sestaviti in zlepiti moje prve knjižice.
Ko sem bila že »dovolj velika« in sposobna sama opraviti
vse, sem bila redna gostja vseh krajev, kjer so bile knjige. Zdelo se je, da
kakor sem rastla jaz, je z menoj rastla ljubezen do knjig. Iz vsega sem se nato
ob koncu osnovne šole odločila izdati svojo prvo »pravo knjigo« … tako iz
tiskarne, s profesionalnimi ilustracijami in lepo vsebino … Ideja, ki se je na
začetku čisto vsem zdela skrajno nemogoča, je v manj kot pol leta bila položena
na moje dlani. Neopisljivi občutki sreče, zadovoljstva in ponosna. Dejstva, da
me sedaj z besedo »knjiga« veže neka posebna vez.
Sedaj, ko sem že »velika« in odrasla na knjige gledam mogoče
malenkost drugače. Sedaj gledam nanje, s spoštovanjem! Hvaležnostjo, da znam
brati. Hvaležnostjo za vse, kar mi knjiga daje. Za tisti poseben občutek, ko
primeš v roke knjigo, ki je ujela že tvoj prvi pogled in se zasidrala na tvoj
seznam »prebrati« … Šumenje listov ob obračanju strani … Poseben papir, vsakič
malenkost drugačen … Pa vse te lepe kazalke, ki ti priskočijo na pomoč, če
zgodbe »ne posrkaš vase na en mah« …
Koliko knjig sem pravzaprav do sedaj že prebrala ? Ne vem,
verjetno bi bila kar konkretna številka. So mi bile vse všeč? Zagotovo da ne.
Včasih sem bila razočarana nad celotno zgradbo. Včasih pa mi ni bil všeč
razplet vsebine. A vsak literarni junak je prispeval svoj delček k
izoblikovanju mene. Zraven nekaterih sem se grozno zabavala … in spet, bile so
tudi take, ki so mi priklicale solze v oči. Nekatere sem prebrala desetkrat, spet
druge le enkrat, pa še to bolj hitro. Odvisno. Od dneva. Vsebine. Časa.
Današnji dan je bil poseben med posebnimi. Bili smo le jaz,
avto in kuuuuuuuupiiii knjig, ki so čakali, da jih pridno razdelim na vse
Bookcrossing točke, od koder bodo v rokah novih bralcev potovale širom sveta. Vse hišice so tako dobile ogromno "novih sostanovalcev" in prav vsaka knjiga je imela zraven še kakšno lepo misel ...
A kljub čudovitemu, sončnemu dnevu, ni boljšega trenutka, ko
je tih in dolgi zimski večer, ob skodelici vročega čaja vanilije v svojem
kotičku pred kaminom odpluti v daljni svet besed, v kraje kjer živijo dobre
vile in vsa bitja veže nit prijateljstva … Trenutka, ko odpreš platnice … in
prebereš prvi stavek.
Ali kot pravi Cicero: »SOBA BREZ KNJIG JE PODOBNA TELESU
BREZ DUŠE.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar