DAN 05 : Bližina bližine

Žabica

BLIŽINA BLIŽINE
"Ljubezen je kontaminacija realnosti s fikcijo" (C.Zlobec)


december  2013

"Zakaj pa ima venček 4 srečke?" je malo plavolaso bitje radovedno spraševalo, medtem ko je na prav poseben božični venček iz pomarančnih olupkov želelo pritrditi svečko. "Svečko misliš?" jo je vprašala starejša različica. "Ne, srečko. Saj veš svečko za srečo!" se ni dala odgnati mala. Hja.. Sreča v sveči , ali 4 tedne popolnega božičnega razpoloženja, ujetega v adventni koledar. Že nešteto popoldne sta skupaj lepili, barvali, oblikovali venčke za decembersko akcijo, ki jih sicer ne bi želela kupiti nobena cevtličarna, a so bili narejeni iz srca, ob obilici smeha in toplega kakava. Vsakega posebej sta zapakirali v paket in ga odposlali starostnikom, za katere sta vedeli, da živijo oddaljeni od mestnega jedra, pozabljeni od vseh, predvsem pa osameljeni v veličastnem miru pohorskih gozdov. Iz računalnika je youtube odmeval ob božičnih melodijah, za katere se je zdelo, da vsako leto prinesejo nov božičen duh, kljub vedno istemu besedilu. Venčki so se kopičili na mizi, skrbno zapakirani v paketke ... In malce pred 18 uro sta vsaka s svojo - velika z veliko in mala z malo vrečko stekli do pošte, da sta oddali pakete "božičnega vzdušja" na pošto ... Tudi za njuni babici - za različni, a enako ljubljeni babici. " Sem rekla, da je to G I B A N J E" je zasopihala mala, ko sta se nato zvalili na oblazinjen sedež najbližje kavarne - na še eno čokolado. " Viš, da skoz laufava!"

december 2014

Tiho je položila božični venček na mizico ob postelji, samo zanjo z dodatkom Hello Kitty, katere otroške obsesije ni nikoli želela, in za trenutek se je zdelo, da je vonj cimeta razbil sterilno vonj bolnišnice, za katero se je zdelo, da je postal del njenih dni. Dveh bolnišnic pravzaprav in treh oddelkov. V eni je nekdo začenjal novo pot, razočaran, da ga nogi ne ubogata več. V tej isti so brneče naprave pri življenju ohranjale otroško telo, ki je kljubovalo vsem zakonitostim in se je borilo ostati. Obstati. In v tretji, v njenem domačem mestu, se je dedek boril z levkemijo. Nepričakovano, nenadzorovano. Skorajda brezupno. A verjela je v božične čudeže in sama sebe je prepričala, da bo tokrat božični duh s čarobno paličico, s čarobnim dihom, s čarobno mislijo ... s čimerkoli pravzaprav - zamahnil po tej zgodbi... Saj zato pa so božične pravljice, mar ne?

5. 12. 2015

Ob jutranjem hitenju, ki je lahko možno le pri meni, sem uspela prihiteti na pošto - za katero tao nikoli ne vem, kako lahko pravzaprav dela takooo zelo počasi. Kot vsa leta poprej z vrečko škatel, v katerih so počivali venčki, tokrat narejeni iz kokic. Lahki, drugačni, snežno beli. Tokrat zaradi pomanjkanja časa bistveno manjši kot leta poprej, a so bili ... lično zapakirani za starostnike, ki jim je navadno ta paket pravzaprav eden izmed najlepših trenutkov v mesecu. Priložen zavitek fig in nekaj krljev so paketu dodali Miklavžev pridih. 11, 12, ... 14, eden manj kot 15, saj je gospa Frančiška pred nekaj meseci podlegla bolezni. Ob negodovanju delavke za poštnim okencem, ki je očitno ostala z levo nogo in Grinch razpoloženjem, sem oddala vsakega posebej. Čeprav sem se (ponovno) spraševala, zakaj pravzprav na tej moji dotični pošti nimajo norme, saj je hitrost oddaje paketov pravzparav primeljiva s hitrostjo teka polža v visokih petkah v medgalaktičnem prostoru, prijaznost pa sinonim za osornost.

Ni mi bilo mar ... pred menoj je bil poseben dan ... zahvaljujoč prav posebni osebi, naši Kaji, me je v sklopu božičnega razpoloženja čakala pot do Ljubljane. Ciril Zlobec.

Eden in zame edini. Tisti, ki je s Slovenijo delil stihe svoje bolečine in razkril temno brezno, ki se odpre, ko te življenje z vso silo zabriše ob tla. Tisti, ki je od nekdaj zagovarjal dostojanstvo kot osnovno človekovo (ali človeško) normo, vrednotno in pravzaprav skorajda politično držo. Tisti, ki je v 90 letu zmogel več intelektualne ostrine kot celoten parlament trenutno veljavne vlade. Tisti, ki je od začetka svoje kariere opeval ljubezen - ljubezen do realen osebe. Ljubezen, ki usiha in potrebuje spodbudo. Ljubeze od zapeljevanja, strasti, do umirjene plovbe skoži življenjske čeri. In tisti, ki je rojen v Ponikvi na Krasu, pravzaprav ubesedil vse, kar sem začutila, ko sem sem se zaljubila v osamele borvce kraških planot, v burjo in v tiho samoto Pliskovice. Ciril.

Človek s cappucinom, ki je odpovedal kup zmenkov, kup proslav, kup obveznosti ... Le te kave ne.. Kave, ki je dišala po najlepšem darilu. Kave, ki je bila pravzaprav vrtinec retorične ostrine, metaforike Velikega in zasebnih zgodb, ki jih ni delil nikoli z javnostjo. Bil je samo Ciril. In bil je z gotovostjo najlepše darilo decembra.