KajaR
Tudi brezdomci so samo ljudje … ki
čutijo, prav tako, kot čutimo mi!
Dan, ki me je zadel. Bolj kot lahko zadane kateri koli meč.
Naravnost v srce. Dan, ko sem še pred samim Božičem spoznala pomen le tega. In
trenutki, ki so mi znova vrnili vero v magijo meseca decembra.
Danes je bil dan, na
katerega smo se vsi pripravljali že veliko časa. Kupi daril Zanje. Za vse
tiste, ki so morda prvič na list papirja zapisali svoje skromne želje. Že ob
samem prebiranju pisem, je bilo moč čutiti iskrenost besed in želj … iz srca …
Sama imam večni problem. Pri 19. letih ne znam odgovoriti na
vprašanje »Kaj si želiš za Božička?« … Pa kaj si sploh želim, če pa imam že vse
… Grozen je občutek, ko na tako preprosto vprašanje ne najdeš več odgovorov …
In potem so tukaj Oni. LJUDJE, ki so na poteh življenja izgubili vse. Službo,
družino, streho nad glavo … In mi »normalni« jim velikokrat s svojim prezirom
in neupravičenimi sodbami jemljemo še tisto spoštovanje, kar jim je ostalo.
Ljudje, ki so veseli, če jih morda samo pozdraviš. Ljudje … ki si želijo.
Čokolado z lešniki. Par nogavic. Hrano za ribice. Ja, sami nimajo nič … pa
imajo željo nahraniti ribe … Koliko krat pa mi, ki imamo »vsega preveč«
pomislimo na druge … Na soseda? Na psa, ki se vsak dan sprehaja mimo naše hiše?
Nikoli v življenju ne bom pozabila te sreče … ko je
brezdomce obiskal Božiček. Oči, ki so gorele od sreče, ko so držali v rokah
svoje darilo, nekateri morda svoje prvo darilo … Topline, ki je zapolnila vse
kotičke srca, ob gledanju sreče, ko je nekdo prejel svojo prvo ročno uro … Koliko
sem jih jaz zamenjala le v zadnjih dveh letih ? ….
Nikoli ne bom pozabila trenutkov odvijanja daril … Veselja
ob novem puloverju. Sreče ob prejeti čokoladi. Sreče po dodanem pismu, ki ga je
vsebovalo darilo. Vseh besed »hvala«, ki so prišla naravnost iz srca.
V teh trenutkih, sem se nekje v sebi spraševala … »a je še
kaj lepšega, a človek lahko dobi še lepše božično darilo, kot je biti del tega …
biti del neskončne sreče …« … A se lahko še kje naučim več, kakor od njih? A
najdem še kje večji plamen upanja … vere … in želje … po boljšem? Po drugačnem?
Obsojamo jih, da so pijanci, da ne delajo … Pa ti pijanci skrbijo drug za
drugega in za ostale z veliko večjim čutom, kot ga premore marsikateri »običajni
človek« … Danes sem jim iz srca hvaležna. Hvaležna, da so vame znova vrnili
vero v december. V božične želje. In v božične pravljice. Hvaležna sem jim, da
mi pomagajo … se zavedati, da se velikost želj ne meri po številki na listku s
ceno. Pač pa po premeru tiste gmote, ki ji pravimo srce. Hvala vam, da ste mi
pokazali … da je včasih le ena čokoladica, podarjena iz srca … vredna veliko
več, kot si sploh lahko mislim. Hvala vam, da ste … LJUDJE! In moja božična
želja je … da vam vsem čimprej uspe priti na drugo stran. Imeti priložnost sesti
k božični večerji … krasiti smrekico v svojem domu … da vam uspe … biti srečni!
Pa saj verjamemo v božične čudeže, kajne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar